Rokovnjači

V medijih

Jurčičevi Rokovnjači govorijo o pojavu rokovnjaštva na slovenskem v prvi polovici 19. stoletja, ljudi nižjih slojev, ki jim je vladavina Marije Terezije predpisala doživljensko služenje vojaškega roka in njihov edini izhod je bilo dezerterstvo zaradi česar so kot tatinska združba živeli po gozdovih. In če Jurčičev roman pojav zgolj slika dejansko stanje in dogajanje, pa sta avtorja gledališkega teksta Miha Nemec in Nejc Valenti, pojav rokovnjaštva opredeliva kot dejanje upora proti družbeni nepravičnosti. In kot tam je v današnjem času še kako aktualen, boj proti bogatunom, ki tudi dandanes vse bolj določajo življenje malega človeka in mu s tem jemljejo temeljno osebno svobodo. In prav zato je vse močnejši glas proti začrtanim normam in zakonom in za spremembo, redefinicijo medsebojnih odnosov. Vendar pa ob tem ne gre prezreti, da samo dejanje upora še ne dela junakov. Potrebno bo nekaj več. Rokovnjači v režiji Mihe Nemca in dramaturgiji Nejca Valentija, so poimenovali kot narodno igro s petjem. Ustvarjalci glasbe so skupina Niet in Borut Činč, ki so predstavi dali dodaten ritem in občutno dodano vrednost. Glasba se je namreč dobesedno zlila z vsebino in je enakovredno soustvarila dinamično, jasno začrtano odrsko dogajanje, prepleteno s songi. Domiselna in funkcionalna scena Petra Vebra, izvirno zasnovano kostumi Bianke Adžić Ursulov, maska Mateja Paintarja, so igralcem obeh gledališč pomagali ustvariti izvrstne vloge, ki so brez zadržkov prepričale do zadnjega kotička polno dvorano. Občinstvo je doživelo, zaznalo in nagradilo sozvočje vseh ustvarjalcev predstave, ki se s svojo zasnovo in izvedbo uvršča med gledališke presežke. Premierna predstavitev je ob koncu postregla še s presenečenjem, živim nastopom skupine Niet z dvema songoma iz predstave.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 16. novembra 2012

Miha Nemec in Nejc Valenti, prvi kot režiser, drugi kot dramaturg, sta v nadvse uspešni predstavi Life®anti prikazala, kako so se naši gledališčniki na začetku stoletja ravsali okrog večno žive dileme, ali naj bo slovenski teater bolj vzgojen ali bolj zabavljaški, z Rokovnjači, na veliki oder postavljenimi z razširjeno ekipo, v sodelovanju SNG Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj, pa segata še globlje v slovensko zgodovino. A njene poteze tudi tokrat prepoznavata kot sumljivo sorodne tem, ki jih nosi naša sodobnost.
/…/ Roman Rokovnjači, ki ga je zasnoval, začel pisati in v Ljubljanskem zvonu sproti objavljati Josip Jurčič, po njegovi smrti leta 1881 pa dovršil Janko Kersnik, aktualna uprizoritev prikazuje kot storijo o družbenih odrinjencih, ki se v robinhoodovski maniri zavzemajo za ponižane in razžaljene ter v bes spravljajo tako imenovani višji sloj. Upodobijo jih - v predstavi nastopajo igralci obeh teatrov (Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj) in gostje - Peter Musevski, Jose, Gorazd Jakomini, Blaž Valič in Matjaž Višnar, aktualni poudarki uprizoritve pa so še najizrazitejši prav v njihovih songih zoper bogatine in njihov pohlep, ki jih je ob ostri avtorski glasbi punk-rock benda Niet sicer tu in tam nekoliko teže razumeti. Poleg tega je tako karikirano upodobljenim rokov - njačem - vsi imajo sila namrščene, gneva prepolne izraze, togo, upognjeno držo z opičje opletajočimi okončinami, z brad jim visijo šopi zelenja, jezdijo lesene konjičke in tako naprej - težko verjeti, da resno mislijo s svojim revolucionarnim projektom. So torej revolucionarji, vnaprej obsojeni na neuspeh?
Andraž Gombač, Primorske novice, 20. novembra 2012

Miha Nemec in Nejc Valenti sta afiniteto do (pozabljene, ali pa vsaj danes preveč reflektivno zanemarjene) slovenske literarne zakladnice nakazala že v lanskem projektu Life®anti, kjer še zdaleč ni šlo le za goli prikaz zgodovinskega konteksta, temveč za njegovo pretresljivo aktualnost in vnovični premislek o smislu, namembnosti in ciljih gledališke umetnosti. /…/
Tudi pri Rokovnjačih (koprodukcija SNG Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj) sta ostala na začrtani liniji prevetritve slovenskih proznih besedil, v polju uprizoritvenih praks precej odrinjenih na stranski tir. Zgodovinski roman Rokovnjači (1881) Josipa Jurčiča in Janka Kersnika sta režiser Nemec in dramaturg Valenti podvrgla sistemu, ki si prizadeva rušiti iluzijo in krhati romantične pridihe zgodbe, nastopajoče pa ovija v karikirane, popačene, mestoma surrealne osebke, ki zgolj predstavljajo izvirne like, med njimi zeva distanca in tudi kadar se pritakne moment poglobljene psihološke identifikacije, je ta le hipna in potvorjena. /…/ Po eni plati arhaični zven jezika, času primeren kostumski ton (Bjanka Adžić – Ursulov), pretirane gestikulacije in staroveške telesne kretnje, na drugi neprestani izstopi iz tovrstnih vzorcev patine. Obilica načrtnega fingiranja, transparentnega premetavanja scenografije (Petra Veber) kot pač povsem enakovreden sestavni del odrskega dogodka in – kot osrednji avtorski poseg – umestitev robustnih songov (Niet) izvržejo razdrobljen, polovičen učinek, za katerega se je težko odločiti, ali nas zabava (v slogu mjuzikla) ali želi stresati naš moralni čut (z maniro brechtovske potujitve).
Zala Dobovšek, Delo, 19. novembra 2012

Če smo Slovenci doslej bili prepričani, da nimamo svojega westerna, se zdaj lahko oddahnemo, kranjsko-novogoriški Rokovnjači so Peckinpahova Divja horda v najbolj polnem pomenu besede. Zajebani in čustveni. V Rokovnjačih prepoznamo tudi to, kar se danes dogaja zunaj gledališča. »Za davke, denarje, posestva se grebeš. Za malega človeka ti je malo mar. »Bogatun - sram te bod', ker žviš na naš račun!« slišimo v verzu osrednje pesmi Bogatun. Rokovnjači so hobotnica, povsod so, njihove povezave segajo daleč, dlje ven iz gozda ..., ki je mnogo večji kot pa tisto drevo, ki za trenutek zaposli naša čutila (mar ni aktualna politika prav taka). Rokovnjači pa to tudi naučijo, da ima vsak svojo jablano ... Še ena odlična predstava v Prešernovem gledališču, ki letos očitno ustvarja sanjsko sezono. Mogoče bi v teatru ob vsem tem rekli samo pomenljiv »Eh.« Pa ni tako. Eh je uspeh. Vsi, ki si boste ogledali Rokovnjače, boste vedeli zakaj.
Igor Kavčič, Gorenjski glas, 27. novembra 2012