Saj si vendar punca

V medijih

SAJ SI VENDAR PUNCA
Tretja premiera v Novi Gorici

Vsaj eno predstavo letno pripraviti posebej za otroke in mladino je skoraj dolžnost slehernega gledališča, čeprav je tudi res, da tovrstne prakse ne izvajajo pri nas dosledno vsa poklicna gledališča. Tako je tudi Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s to prakso začasno prenehalo, vendar je za letošnjo sezono vseeno tik pred novim letom in obiskom dedka Mraza pripravilo posebno predstavo, namenjeno mladim in najmlajšim gledalcem. In tako je 9. decembra v dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici uprizorilo mladinsko delo Stefana Reisnerja »Saj si vendar punca«.
Že izbor mladinskega dramskega dela, konkretno Reisnerjevega dela, kaže, da so se v Novi Gorici to pot odločili za sodobno, moderno mladinsko dramsko delo, kar je vsekakor prav in tudi kaže na večji posluh in odnos do sodobne mladine, kajti res je najlažje izbrati delo iz pravljičnega ali podobnega repertoarja, misleč v dobri veri, da je zgolj pravljica na odru najustreznejše dramsko besedilo za najmlajše, pri tem pa hkrati sploh odpadejo tudi vse dileme in pomisleki, če je delo primerno za najmlajše obiskovalce. Izbor kakšnega drugega, nepravilnega dela pa vselej prinaša dileme in pomisleke, zlasti še s pedagoške strani.
Reisnerjevo delo »Saj si vendar punca« pa ponuja vsekakor zanimivo besedilo uglašeno na sodobne fantiče in deklice, saj na eni strani kaže otroških iger poln osnovnošolski vsakdan, v katerega posegajo starši in odrasli samo toliko, da zmotijo in prekinjajo dramsko dogajanje, na drugi strani pa s tem, ko deklicam nalaga čisto fantovske igre (gradnje rakete na luno), nekako razbija fantovski monopol nad vsem in vsakim, tudi v otroških igrah, kar vsekakor briše razlike med spoloma v letih, ko le-te nastajajo in se začenjajo kazati telesno in psihično, obenem pa potrjuje staro resnico, da so otroci otroci pa naj bodo kakršnegakoli spola.
Režiser Vinko Möderndorfer si je to otroško veseloigro zamislil dokaj dinamično in celovito, vnesel je vanjo dovolj domišljije, pa plesov in tudi glasbe ter vse tri elemente, igro, ples in glasbo skupaj s svetlobnimi efekti srečno združil v več kot enourno predstavo, ki je stekla brez zastojev, nenehno držala v napetosti mlado publiko in ji tako nudila obilo smeha pa tudi njihove lastne podobe in vsakdanjega življenja njih samih. Veseli in vseh muh, zank in idej polni dekliški trio so upodobile Nevenka Vrančič kot Mojca, Teja Glažar kot Darja in Metka Franko kot Metka, ki so znale, vsaka kot karkater zase, veselo vleči za nos fanta Tomaža iz soseske, ki ga je igral Jože Hrovat. Nekakšna »deklica za vse« pa je bil drugi moški igralec Matjaž Višnar – Modic, ki je uspešen stric in obrtnik pa tudi oče, kot je pač terjalo besedilo in dogajanje na odru.
Posebno pozornost je režiser posvetil tudi sceni in kostumom, ki jih je duhovito in smiselno izdelal Igor Fistrič, glasba je bila v rokah Janija Goloba, gib pa je naštudirala Ksenija Hribar.
Za celotno predstavo lahko zapišemo ob koncu, da je bil sorazmerno moderni, tudi vzgojno zanimiv in deloma humorni Reisnerjev tekst »Saj si vendar punca« na odru Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorica uprizorjen domiselno, dinamično in nekonvencionalno, ideje in domisleki so se kar venomer iskrili med predstavo, čutiti pa je bilo tudi, da so se igralci med predstavo zares sprostili in se nenehno zavedali, da je igrati za najmlajšo in tudi najbolj kritično publiko najtežje in zelo odgovorno delo. In tudi ta zavest, ki jo je bilo ves čas čutiti z odra, je vsekakor prispevala svoje, da lahko štejemo tretjo premiero gledališča iz Nove Gorice za uspelo predstavo, kar so potrdili tudi najmlajši obiskovalci, ki so zvesto, napeto in z veseljem sledili uprizoritvi, namenjeni izključno njim pa tudi odraslim.
Dušan Željeznov, Večer, 22. 12. 1982.