Seminčè

V medijih

PIRANDELLOV SEMINČÈ KOT ŽLAHTNI LJUDSKI ARTIZEM
V primorsko-goriško narečje je delo prelil Srečko Fišer. V naslovni vlogi prepričljivo igra Danijel Malalan.

V Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici so vstopili v novo ustvarjalno sezono z uprizoritvijo igre Luigija Pirandella Seminčè (Liolà, 1916), ki jo je v primorsko-goriško narečje prelil Srečko Fišer. Delo se izmika tipičnim Pirandellovim teatrskim parametrom, saj gre za veseloigro s tragičnim koncem, ki se oplaja v ljudski modrosti in »moškem ponosu«, v mrkosti in resnobnosti tipičnega patriarhata italijanskega juga na eni strani, ter življenjsko radoživostjo neobremenjenega kmeta-osvajalca-trubadurja-premetenca na drugi. Drugače povedano: premožni stric Simon je v agrarni sicilski družbi zaznamovan z neplodnostjo, kar je seveda za moškega sramotno, ker ne more imeti potomstva niti v drugem zakonu z mlado Mito. Nasledstvo pa si zelo želi, da bi veliko premoženje prepustil pravim rokam, svojemu otroku in ne sorodstvu, ki pa seveda napenja vse moči, da bi se dokopalo do bogastva. Gre pač za »zgodovinsko« potrjeni družbeni red, ki lahko prenese vse, da uveljavi in potrjuje zakoreninjeno miselnost, po kateri je moški vsebina ženska pa reč. V ta (ne)smisel pa vkoraka Seminčè s svojo življenjsko energijo, s prvobitnim vitalnim žarom, ki vnaša zmedo in zamaje ustaljeno prakso. Seminčè je osvajalec, oče treh otrok in zaplojevalec še dveh, glej naključje!, tistega, za katerega stric Simon prevzame odgovornost, češ da je plod v trebuhu nečakinje Tuzze njegov in tistega, ki nastaja pod prsmi zakonite Simonove žene. Skratka, na tem tlorisu se pletejo vsakršne intrige do končnega Simonovega prepričanja-laži, da je Mitin otrok resnično njegov, saj se lahko tudi pri šestdesetih (kolikor jih ima Simon) dogajajo te stvari. In čeprav celotna skupnost ve, da to ni res, si stric Simon vendarle opere madež impotence. Seminčè, ki je vso stvar zakuhal, pa je žrtev dvakrat prevarane Tuzze (stric Simon jo tudi v hipu zapusti, ker ima pač otroka z zakonito ženo). Mlada ženska mu zabode nož v prsi, kar pomeni zmago ustaljenega reda nad strastjo in ljubeznijo.
Konec koncev je Seminčè zelo prozoren in lahkoten Pirandellov pogled v strukturo določene in določljive kmečke družbe z obdelavo v dramatiki že večkrat tematizirane vsebine. Režiser novogoriške uprizoritve Zvone Šedlbauer pa se je izognil tej prosojni naivi in gradil predstavo z izostrenim občutkom za estetiko povednosti, ki presega ozke okvire z vnašanjem širine in problematiziranjem zamejenega v splošnost, tako da predstava nagovarja vsakogar in to z izpostavljanjem določenih slabosti človekove narave. Šedlbauerjeva taktirka je oblikovala več miselnih antagonizmov, od katerih bi izpostavili dualizem med resničnim čustvom in preračunljivostjo. Zato je prelivanje nežnih (celo romantičnih) prizorov v realizem in obratno nadvse učinkovito odpiralo dogajalni prostor in povsem nevsiljivo dosegalo svoj namen. V tej optiki je delovala tudi scenografija Vojteha Ravnikarja in Tanje Košuta, medtem ko so kostumi Cvete Mirnik izostrili zemljepisno podnebje. Zanimivo!
V naslovni vlogi je bil Danijel Malalan zelo prepričljiv. Njegov Seminčè se ne odpoveduje naravi razboritega zapeljivca, prežetega z življenjem in veseljem nad njim, a v isti sapi je Malalan zarisal tudi lik pravičneža, ki ne sprejema hlinjenja in prisega na prava čustva. Od tu tudi njegov upor ustaljenemu redu, moči, ki se konča seveda tragično. Malalanu je uspelo to pahljačo videza in ponotranjenosti zniansirati s pravimi toni, ki so zarisali razpon med skoraj neodgovorno vitalnostjo in nežnostjo. Stric Simon v interpretaciji Janeza Starine pa je nosil v sebi neko tiho zavrtost, ki je izhajala seveda iz sramu zaradi impotence. Ta notranja blokada se je izkazovala v tihih, skorajda resignranih legah, ki so potem prehajale v vse bolj samozavestno prepričanje o lastnih, sicer ob božji pomoči uveljavljenih sposobnostih, izhajajočih iz samoprevare, in prav zaradi tega toliko bolj verodostojnih. Galerija ženskih likov je bila samosvoja in močno karakterizirana: Alida Bevk kot ponižna Simonova žena Mita, ki objokuje svojo usodo, a se iz bojazljive ženske preobleče v odločno zagovornico prevare-laži; Lara P. Jankovič kot mrka Tuzza, ki napoveduje oblake in tragedijo; preračunljiva Mira Lampe-Vujičić, Seminčèjeva mati, krotka in ljubezniva Ninfa pa Dragica Kokot. Odlično so učinkovale tudi Ana Facchini, Nevenka Vrančič, Marjuta Slamič in Helena Peršuh, medtem ko je za glasbo poskrbel Aldo Kumar.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 24. 9. 2003