Sen kresne noči

V medijih

Brezčasna zgodba o merjenju ljubezni in moči, prepletanju resničnosti in utvar, kipenju sanj in igre, je na novogoriškem odru zaživela v odličnem in prodornem prevodu Milana Jesiha in v zelo domisleni in aktualizirani interpretaciji režiserja Janusza Kice. Nedvomno velik poznavalec in ljubitelj velikega Shakespeara je s pomočjo scenografa Kasparja Zwimpferja naravnost izvrstno, na že skoraj asketskem, a vendar občudujoče izkoriščenem odrskem prostoru, nizal čudežne, mesene in hkrati poetične, ljubke in krute prizore. V njih so prepričljivi prav vsi igralci, ki suvereno in duhovito pred gledalci odstirajo večplastnost štirih zgodb in njih dražljivo prepletanje.

Tatjana Gregorič, Radio Koper, 11.10.2002  

Sen kresne noči v režiji Janusza Kice stilizira vodilne teme in motive - ljubezen, spolnost in erotiko. Sanje tako postanejo estetizirana prispodoba nagonov. Like, ki jih med spanjem obvladuje poželenje, spretno preigrava celotna igralska zasedba. Odigranih je nekaj imenitnih vlog, od dobrodušnega škrata ali hudičevega zlodeja, Oberona in Titanije, do Klobčiča, Tkalca oziroma Pirama.

Nina Jerman, Televizija Slovenija, 11.10.2002  

Čarobno. /…/  In po premieri je mogoče zapisati, da se je gostujoči režiser Janusz Kica ob že preverjeni duhoviti, sveži in gibki pesniški poslovenitvi Milana Jesiha znova potrdil kot tenkočuten poet gledališko razkošne in obenem selektivne odrske domišljije, s katero je v večjem delu prepričljivo stkal sanjsko neotipljiv ter očarljivo živ in stvaren odrski organizem in prizorov oziroma vzporednih zgodb ljubezni in sovraštva med pravljičnimi škrati in vilinskimi bitji ter ljudmi, in sicer v stalnem prelivanju med sanjami in resničnostjo, naravnim in umet(el)nim, materialnim in eteričnim.

Slavko Pezdir, Delo, 12.10.2002  

Ivo Barišič je zopet odličen! Prvaka vaškega gledališča, štorastega igralca in rokodelca Klopčiča, obsedenega z veličastnimi vlogami, ki jih z burkaškim zanosom in norim žarom v očeh deklamira svojim slaboumnim sotrpinom, je obikoval brezhibno. /../  Najdejavnejšega v pravljičnem svetu, pobalinskega škrata, je s skoraj kaskadersko drznostjo oblikoval Radoš Bolčina, ki je svoje telesne spretnosti izkoristil za prikaz bitja, ki ga naravne zakonitosti ne omejujejo.

Andraž Gombač, Primorske novice, 15.10.2002  

Letošnja “čudežna” sezona PDG, ki naj razkriva čudežne prvine v življenju in posredno v gledališki umetnosti, ne bi mogla imeti primernejšega prologa: mojstrsko stvaritev velikih igralskih in scenskih razsežnosti, kakršna je nastala Kiceva postavitev Sna. /…/ V pikolovsko izdelani predstavi z imenitno izpeljanimi liki prednjači izjemna moč Shakeseparovih verzov s čustvi, ki so univerzalna, brezčasna, zato dobro razumljiva, prijetno pa je prisotna tudi komična plat.

Iva Koršič, Novi glas, 17.10.2002  

Izjemno bogat dramaturško-uprizoritveni tloris je režiser Kica smotrno interpretiral ne s poenostavljanjem, marveč s čistim videnjem in hotenjem, da bi bile Shakespearove vizije in trditve gledalcu povsem razpoznavne, na drugi strani pa spet ne povsem čisto razmotane, vprašanja ostajajo brez odgovora in vodijo le v poglobljeno razmišljanje o tem, kje se spajajo meje našega empiričnega sveta z magičnim in mitološkim. Ker ljubezen je konec koncev prav to. Uprizoritev Primorskega dramskega gledališča je torej premišljeno in zrelo umetniško dejanje. /…/ Poudariti velja skupinsko igro celotnega ansambla PDG, ki je ustvaril dobro predstavo.

Marij Čuk, Primorski dnevnik, 17.10.2002