Skopuh

V medijih

DAREŽLJIVI »SKOPUH«

Novo gledališko sezono je odprlo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice, ki je (v četrtek 9. 9. 1982) odigralo komedijo Marina Držića »Skopuh« (»Skup«) v priredbi M. Foteza. To je prva profesionalna uprizoritev tega dela na slovenskem odru, nov, jezikovno razčlenjen, narečno obarvan prevod pa je za to priložnost pripravil Darij Bratoš. Komedijo v petih dejanjih, v katerih Držić preigrava iz antične komediografije prevzeto motiviko o skopuhu in skopuštvu, so pripravili gostje iz Beograda: režiser Radoslav Dorić, scenograf Aleksandar Zlatković in kostumografinja Vesna Radović (glasba Ivan Mignozzi, gib Ivan Klemenc, lektorsko vodstvo Darij Bratoš).
Radoslav Dorić je dal prednost svetli, komedijantsko razigrani uprizoritvi, ki se opira na idejo o priložnostni naravi tega dela, ki ga avtor podnaslavlja kot »komedijo, uprizorjeno na svatbi Saba Gajčina«. Okvir uprizoritve je razigrano svatbeno veselje, ki ga pod Satirovim impulzom požene komedijantsko razuzdana igralska skupina Njarnjasov. Ta postavi realni svet med oklepaje ter s scenografovo pomočjo vzpostavi pravila gledališča – igrive skrinjice, svobodne igre, brezsramne parodije in norčavega izigravanja slehernega reda, gospostva in svetosti. Znotraj te komedijantsko slepe, in kot se izkaže tudi bridke sle po radostnem trenutku, gradi režiser drugo deziluzijo – lik od žvenka in cvenka zmeraj bolj obsedenega, zlobno premetenega in paranoično begajočega, bolj in bolj samouničujočega se Skopuha, kot ga igra Sergej Ferrari. Njegov Skopuh ni stereotipna figura zoprnega škrteža s kljukasto bradavičastim nosom; to je moški srednjih let, ki ga je zla sreča bogastva in pohlepa obsijala in uničila hkrati in za vselej. Zmeraj bolj tragično se sesipa vase tisti sarkastično porogljivi smeh, ki groteskno raztegne Skopuhov – Ferrarijev obraz ob sleherni novi nori ukani, s katero Skopuh postaja vse bolj popoln varuh in moloh svojega zaklada. Mojstrsko zgrajena in zgledno disciplinirano odigrana, srhljivi pogubi zapisana groteskna usoda moža s starčevskim srcem!
Ob Sergeju Ferrariju je z občutljivo, živo in duhovito odzivajočo se vlogo Grobe spet opozorila nase Mira Lampe-Vujičić. Bila je preprosta in razumna interpretinja simpatije, s katero Držić barva to svojo ljudsko junakinjo in igrivo poredna družica svojemu fantu – Munuoju, v katerega je Bine Matoh (tudi Satir v prologu) prelil satirsko zvijačnost, naturno prožnost uma, govora in gibčnost telesa. S sproščeno, v pravem smislu komedijantsko razmahnjeno igro je novogoriško uprizoritev »Skopuha« barval Jože Mraz kot domišljavi sluga Posimaha in dobrodušno gromovit poveljnik burkaške desetine zmeraj lačnih svatov, duhovitih ljudskih posebnežev, v katere je režiser prelil začetno energijo in vitalnost komedijantske skupine (Karel Brišnik) Darko Komac in Milan Vodopivec. Nesrečno srečni par mladih ljubimcev sta pod glumaško razuzdanim posmehom čisti ljubezni zaigrala Nevenka Sedlar in (v karikirani romantiki) Ivo Barišič. Skopuhovo deklo Varivo je z ustrezno jezljivostjo interpretirala Dragica Kokot-Šolar, Stane Leban je upodobil nekoliko bledo karikaturo Zlatega kuma, v manjših, tudi manj izdelanih vlogah pa so nastopili Breda Urbič (Dobra), Sandi Košl (z »balotami« oboroženi Niko), Tone Šolar (gorjansko tršati Dživo) in Janez Škof kot Don Marin.
Novogoriški »Skopuh« je ansambelsko dobro uigrana predstava, njena šibka stran je enoličen ritem, vrednost pa je dejstvo, da je iskala, gradila, sproščala in potrjevala komedijantske moči ansambla.
Jernej Novak, Dnevnik, 13. 9. 1982.