Skrivni strahovi na javnih krajih

V medijih

Režiserka Ivana Djilas je 54 razdrobljenih, kratkih slik Skrivnih strahov na javnih krajih, v katerih si šest posameznikov deli trenutke osamljenega življenja v ritmu globaliziranega velemesta, uspela skadrirati v dinamično celoto. Skorajda neopazno, lahko bi rekli filmsko montažo prizorov je dosegla z dodelano mizansceno, kjer so se osebe, časi, kraji, dialogi med seboj prepletali, se srečevali in ugašali. Ključno vlogo veznega člena je odigrala scenografija Branka Hojnika v obliki večstanovanjskega objekta na več nivojih, raznolikost prostorov in atmosfer pa je domiselno označeval video Nejca Sajeta. Gledalci smo v skrivne strahove šestih likov, katerih individualne zgodbe hote ali nehote krojijo življenja ostalih, kukali skozi velika okna na pročelju zgradbe. /…/ Novogoriški ansambel je v žanrsko raznolikih in s temnimi podtoni podčrtanih skrivnih Strahovih na javnih krajih dejansko uprizoril film za oder, kot je besedilo označil sam avtor, gledališko predstavo, ki nas od začetka do konca pripelje brez predaha.
Lea Širok, Radio Koper, 4. 4. 2008

Djilasova je suvereno vodila ekipo sodelavcev in gradila na prepoznavnih in subtilnih atmosferah in njihovih prelivih, kar učinkovito podpira glasba Boštjana Gombača, hkrati pa prežala nadrobne humorne potenciale in jih polno izkoristila. kar je podkrepilo prepričljivost vlog: najprej Stewarda Milana Vodopivca, ki natančno in razčlenjeno, pa tudi z notranjo intenzivnostjo odigra negotovost in občutljivost nepremičninskega posrednika, ki je obtičal s sestro, čeprav je spodaj, kot vidimo, še vse živo. Z drobnimi premiki in minimalistično mimiko se je spretno pretikal med prisilno vljudnostjo, plahostjo in zadržano plemenitostjo, ves čas pa dajal uprizoritvi ustrezen, pridušen, pa vendar ležeren tempo, enako Ivo Barišič kot melanholičen barman Ambrose, ki se zaradi abstraktne krivde zdaj razdaja in žrtvuje za druge. Največji razpon in skrivnostni potencial ima Charlotte, pobožnjakarica, ki se bori proti lastni pregrešnosti, in Ana Facchini ujame oba pola njene dejavnosti, divjo telesnost in dobrodušno neselektivno karitativnost. Blaž Valič in Helena Peršuh odigrata par v razhajanju, on z očitno izraženo jezo na cel svet in z nakazanimi veteranskimi simptomi, odljudnostjo in samopoveličevanjem, ona, čeprav na videz podjetna in odločna, obupa, se zlomi in začne bežati pred sentimentalnostjo. Marjuta Slamič odigra Imogen kot žensko, katere radoživost in možnosti zanjo proti njeni volji upada in se postopno spreminja v zagrenjeno varuhinjo ognjišča. /…/ Kot celota gledljivo in komunikativno, napeto, z dobro zadeto mero in brez cenenih efektov.
Matej Bogataj, Delo, 5. 4. 2008


Četudi Ayckbourn velja za mojstra sodobne bulvarke in četudi se med srečanja šestih osamljencev nemalokrat vrine nekaj humorja, so Skrivni strahovi zelo trpkega okusa. Režija Ivane Djilas je precizna, dovolj domiselna in dobrodošlo skromna. /…/ Helena Peršuh, Milan Vodopivec, Blaž Valič, Ivo Barišič, Ana Facchini in Marjuta Slamič ustvarijo dokaj enakovredne vloge, ki globoko zakoreninjene strahove skušajo prekriti s kratkimi, zgoščenimi replikami in nerodnimi nasmehi. Ayckbourn jim ne ponudi rešilne palice. Človek v tem svetu ostane sam s sabo.
Andraž Gombač, Primorske novice, 5. 4. 2008

Odprtost, ki jo skozi celoto in na samem koncu ohranja avtor, kaže na življenjskost samo, polno zarez in zamolkov, obračanj vase in obrambnih izbruhov navzven. Na vse tisto individualno notranje vrenje, ki ga v protagoniste igralsko obvladano vnašajo Helena Peršuh, ki se mora kot Nicole v svoji pripravljenosti na novo, družinsko življenje mukotrpno soočiti z oviro, pred katero seje znašla njena dolgoletna zveza; Blaž Valič kot Dan, ki občutje zadušljivosti v zvezi utaplja v zavetju šanka; Milan Vodopivec kot rahlo otopeli, čustveno in spolno nerealizirani nepremičninski agent; Marjuta Slamič kot njegova osamljena, po ljubezni hlepeča sestra Imogen; Ana Facchini kot veri in zglednemu verskemu življenju na videz povsem predana, v resnici pa enigmatična Charlotte in Ivo Barišč kot otožni natakar Ambrose, čigar dnevno rutino pesti le z (njegovim!) glasom prisoten, zato pa svojo voljo toliko bolj uveljavljajoči oče Arthur.
Ana Perne, Dnevnik, 12. 4. 2008