Smrtna past

V medijih

KRIMINALKA NA ODRU
Zadnja letošnja premiera Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica. V režiji Janeza Pipana so uprizorili smrtno past Ira Levina z Binetom Matohom v glavni vlogi.

Že za komedijo lahko rečemo, da je na naših odrih redek gost, v veliko večji meri pa to velja za kriminalko, saj bi nam za slovenske uprizoritve te zvrsti menda zadostovali že prsti ene roke. V svetovnem merilu pa je ta žanr v gledališčih pogost (da o filmih in malih ekranih niti ne govorimo!), nekatere uprizoritve – predvsem tam, kjer poznajo komercialno gledališče – so doživele veliko ponovitev, kar se na Slovenskem ni dogajalo niti z Mišnico slavne Agathe Christie. Lahko bi tudi rekli, da niti slovenska prevodna (kaj šele izvirna) literatura ne obiluje s kriminalno zvrstjo, sploh pa ne s kvalitetno. V obilici hrvaško-srbskih prevodov tega žanrskega pisanja pa med številno plažo prav gotovo po kvalitetnem izboru prednjači Vjesnikov Trag, kjer so bili nekaj časa tudi dobri in informativni pregledi, lahko bi rekla celo esejistična razmišljanja o vsem, kar je v zvezi s to zvrstjo. Pisala sta jih urednika zbirke Igor Mandić in Pavao Pavličić. Toda kaže, da sta se pri tem izčrpala, kajti zdaj izhajajo Tragove kriminalke brez uvodnih zapisov.
To omenjam predvsem zato, ker se tudi gledališki list PDG ob uprizoritvi kriminalne zgodbe ameriškega književnika Ira Levina sklicuje na Pavličića in ponatiskuje njegova razmišljanja o kriminalki in gledališču. Avtor se sprašuje, zakaj je pravzaprav za oder tako malo kriminalk, ko je vendar napisanih ogromno kriminalnih zgodb in posnetih toliko filmov. Isti avtor pa je napisal tudi esej z naslovom Krimič in melodrama in ugotavlja med obema veliko skupnih potez, zelo podobne zakonitosti pri pisanju. Torej se znova čudi, zakaj na odru tako malo kriminalk. Zakaj pa tega ni pri Slovencih – ne v literaturi in ne na odrih – je najbrž posebno sociološko vprašanje in presega razmišljanje ob premierski uprizoritvi novogoriškega gledališča.
Repertoarna odločitev Primorskega dramskega gledališča za uprizoritev Levinove Smrtne pasti je potemtakem novost, pogum, pokazati na odru tudi kriminalko, ki ima po svetu uspešno tradicijo, celo prednjači pa tam, kjer se zavzemajo za komercialno gledališče (londonski West End, newyorški Broadway). Ira Levin (rojen 1929 v New Yorku) je bolj znan kot pisatelj kriminalnih romanov, zelo zaslovel pa je tudi s filmskim scenarijem Rosemaryin otrok (posnel Roman Polanski z Mio Farrow v glavni vlogi).
V vrsti kriminalnih romanov, filmskih scenarijev, odrskih adaptacij izvrstnih del je Ira Levin napisal tudi Smrtno past. Zgodba upošteva nekatera pravila za pisanje kriminalk; enotno prizorišče je samotna hiša sredi gozda, polna orožja, ki je (pa ne zgolj) odrski rekvizit, nastopajoči liki so dokaj vsakdanji, umori se dogajajo v teku dogajanja drame, pa še pred našimi očmi – in vendar do konca ne vemo, kdo je pravi morilec, niti kdo je, ali ni ubit. Ob vsej kriminalni zgodbi s presunljivimi preobrati in zapleti pa gre še za razširjeno in še vedno prikrivano homoseksualnost. Zapletov je torej več kot dovolj, pasti za gledalce (in tudi igralce) še več. Mogoče je zgolj slučaj, da originalni naslov Deathtrap tako spominja na Mousetrap (Mišnica A. Christie).
Režisersko »past« (delo prvič v slovenščini) je v novogoriški uprizoritvi spretno razrešil Janez Pipan: gledalce z Levinom uspešno vlečeta za nos, ob čemer nudita nepričakovan razvoj dogodkov s kar šokantnimi preobrati, le obilica krvi pri davljenju res ni potrebna. Dinamično in zares gledano predstavo je režiserju in ansamblu omogočila tudi prevajalka Alja Predan s svojim izrednim posluhom za odrski jezik (dodatno je zanj poskrbel lektor Srečko Fišer). Sploh je zanimiv gledališki list (obilo člankov in razprav okrog kriminalk), kjer je naštetih kar 11 soustvarjalcev (pa še 11 ljudi tehničnega osebja) predstave ob petih igralcih in enem prizorišču. Našteti kaže vsaj nekatere: dramaturginja Diana Koloini, scenograf Vojteh Ravnikar (odlično rešeno prizorišče), kostumografka Doris Krstić (realno in efektno), skladatelj Gregor Strniša (vendar nekdo, ki ne ljubi samo oglušujočega hrupa) in avtor posebnih efektov Dušan Mihajlović.
Pet igralcev, pet kreacij nenavadnih človeških usod med predpisanimi kriminalnimi zapleti. Glavno vlogo ima Bine Matoh, ki je svojo igralsko bravuroznost vložil v lik ambicioznega, ustvarjalno neuspešnega Sidneya, ki je kljub svojemu zakonu prikrit homoseksualec. Njegov partner je nadebudni mladi Clifford v interpretaciji Iztoka Mlakarja, ki z vsako novo vlogo v tem ansamblu dokazuje, da se razvija v dobrega igralca. Nekoliko bolj bleda figura od njiju je bila Myra Dušanka Ristić, medtem ko je Stane Leban bil enkratni advokat Porter: izdelan do zadnjega detajla, prepričljiv v vsaki gesti in vsaki zniansirani besedi. Vedeževalko in jasnovidko Helgo je prav tako uspešno interpretirala kot gostja Vesna Jevnikar.
Dober zaključek kar uspešne sezone za novogoriške gledališčnike. Čeprav je to bila zadnja premiera, za ansambel še ne bo počitnic. Ponovitve zadnjih predstav bodo trajale še dober mesec, za poletje pa pripravljajo tradicionalni predstavi na Štanjelskem gradu (letos bo to Ayckbournov Razglašeni zbor) in v Vipavskem križu (odločitve še ni, morda bo to celo Levinova kriminalka).
Zdenka Lovec, Večer, 23. 5. 1990.