Sobica na vrhu stopnišča

V medijih

KRITIKOV POGLED

Soba za paniko

Dramsko besedilo očitno nam neznane kanadske avtorice Carole Fréchette Sobica na vrhu stopnišča je nastalo po naročilu, kar je presenetljivo, saj mu ne manjka sugestivnosti in izpovedne moči. Navezuje se na pravljično tradicijo, na pravljico o Sinjebradcu, ki ima v svojem gradu svoje predhodne, ubite žene, zato prepove svoji zadnji ženi, da bi vstopila v sobo s trupli predhodnic. Prepove ji, da bi ga razkrinkala kot ženomorilca. Vse ji je ponujeno, samo v eno od sob ne sme, vse lahko uživa, razkošje, luksuz, samo za ceno popolnega razkritja skrivnosti. Ubiti mora svojo radovednost, ubiti mora svojo željo po resnici. Strašni resnici o omejenem roku njenega zakonskega stanu. Seveda, hudič babji, ženska kot ženska – bi rekle pravljice, so bili drugi časi – se ne more vzdržati. In vstopi.
Kot tudi junakinja Sobice na vrhu stopnišča; kot bi se zavedala, da je v žanru, da je v pravljici, da gre za besedilo, ki govori o najkrivnejšem, o svetem; ne moremo si kaj, da se ne bi spomnili novozavezne Sinove trditve, da je veliko prostorov v hiši Očeta, pa tudi metaforika blagostanja za ceno resnice je prav svetopisemska, kraljestvo na zemlji, grad, dvorec z osemindvajsetimi sobami, od tega deset za goste, družabno, ni kaj, vse za ceno ene, presežne. In se nam potem zdi, da je tisto, kar naredi režija Jake Andreja Vojevca ob dramaturški asistenci Simone Hamer, ko postavi vse dogajanje za polprozorno membrano, ki samo malo zamaže pogled, ga otopi, zelo blizu tisti metaforiki, da zdaj vidimo nejasno, kot v ogledalu, koprenasto, kot v (spačenem) ogledalu, potem pa jasno, iz obličja v obličje. In hodi naša junakinja namesto skozi vrata kukat izza polprozornega paravana.
Te asociacije ob branju in ogledu naštevam samo zato, ker že Sinjebradčeva pravljica pripelje in napotuje v prepovedani prostor, k prepovedanemu dejanju in misli, ki se ne zmeni za tabu in je tam pogumna. Fréchettova to nalašč obnovi, samo z obratom in zasukom; ja, vdre v sobo, večkrat, vendar v sobi niso, kljub njegovemu, moževemu namigovanju – tudi on pozna pravljico, kdo je ne – pretekle ženske, ne, v sobi je ranjen moški, potolčen in otečen, v krastah in blatu, sope, ni v najboljšem stanju, nekaj je z njim hudo narobe. Ni nam treba do konca razumeti njene najdbe, ni nam treba togo prevesti metafore in poimenovati njene najdbe in posledic za njeno življenje, lahko pa si mislimo, da je moški, ki si ga oprta na rame in odslej očitno nosi s seboj, bodisi njegova – ali pa njena senčna polovica. Nekaj latentnega, nekaj, česar se do sedaj ni zavedala, jungovsko rečeno bi bil to seveda animus, moški v ženski psihi, njen vodič, zamolčana polovica, sel med zavednim in nezavednim, del njene duše. (Vendar pa je tudi on samo aspekt, del dogajanja v glavi, on je ob pragmatični in splašeni materi, ta hčere očitno ni inicirala, zakon, prepoved; s kršenjem, če prevajamo dobesedno, Grace premaga svoj strah pred prepovedjo, prazen strah, saj kazni, kolikor razumemo konec igre, ni, je le nagrada za neposlušnost.) Njegova ranjenost seveda kaže na stanje njenega nezavednega, pojasnjuje njeno jokanje pred spanjem, o katerem pripoveduje njena sestra, namiguje na njeno z ničimer povzročeno žalost, ki se sproži na robu sna, v stanju samo-hipnotiziranosti, zaradi štetja, zaradi monotonije. Žalost, ki ima svoje korenine in se jih zdaj zave, jih ugleda, jih začne nositi. Zdaj lahko začne jokati zares, zdaj lahko pridejo solze očiščenja; vse tisto prej je bilo nezavedno, žlezno in skoraj refleksno jokanje, ki mu ni vedela vzroka. Nič naključnega ni, da se igra konča s solzami, s sestrinim vprašanjem, ki jo prešine nekje v tujini na konferenci, kaj so prave solze. Solze iz odprtega in ranjenega srca, solze, ki očistijo lastno zabrazgotinjenost, povzročeno z vsemi drobnimi izdajami, ki jih moramo narediti v življenju.
Ne samo, da se igra nalašč pase po arhetipskem, da izrablja pravljični imaginarij in psihoanalitsko metaforiko, pisava je nekje v bližini tistega potujevanja, ki ga poznamo, recimo, pri Schimmelpfennigu (se pardoniram, sodobne svetovne dramatike mimo prevodov v slovenščino res ne poznam prav dobro in je potem to ena od redkih referenc); kot vidimo na začetku Sobice na vrhu stopnišča, je poudarjeno, da je vse skupaj njeno, Graceino, življenje v glavi, nekako tako, kot se recimo Arabska noč dogodi punci, ki se ga nalije s konjakom in popoldne malo zadrema. Vse, kar potem spremljamo, je njena cerebralna odrešitev, glasovi, ki jih sliši in mi vidimo, so samo aspekti njene osebnosti, sestrin in materin nadjazovski imperativ, njuni poskusi, da bi jo vzgajali, moževi poskusi kontroliranja, njegov strah, ki se kaže kot agresija in želja po dominaciji, služkinja pa njen praktični vidik – vse te replike so samo glasovi, ki odmevajo v njeni glavi. Strahovi, ki jih je pridobila z vzgojo, načini delovanja in vzorci, ki odmevajo tudi takrat, ko so kontraproduktivni – to imamo vsi, zato je vzgoja, posebej še takšna ljubeča, starševska, sestrska, družinska, vedno represivna.
To je sodobna dramska pisava, ki potujuje, bere nam didaskalije, opisuje situacije, da bi jih lahko igrali drugače, kot so zapisane, nastopajoči o njih govorijo, namesto da bi jih počeli, tako da je potem med nastopajočimi in njihovimi dejanji vrzel; sami napotki in opisi so literarizirani, pogosti so opisi, ko osebe govorijo o sebi kot o nekom drugem, se opisujejo in izmikajo dramatičnemu zdaj, med njimi in gledališkimi akcijami je vrzel, to so poudarjeno vloge. Ki si ne domišljajo, da je mogoče podoživljanje, ki se zavedajo, da je na odru kot da in ne zares. Potem se vse nekajkrat zvrne v poetičnost, v poezijo, tudi nazaj v glavo, saj Grace prizna, da skrivnostnega moškega vidi in nosi le ona, ostali pa morda ne, in prevod Ane Perne je, kolikor lahko sklepamo brez poznavanja originala, dobro zadel te prehode med različnimi jezikovnimi legami.
V oči nam najprej udari scenografija Ane Rahele Klopčič: masivne grajske stene, kamnite, se nam zdi na začetku, dokler ne vidimo, da so presevne, da skozi govorita mož in sestra, nad njimi stopnišče, spodaj dovolj abstrakten prostor, da je lahko dnevna soba in vhod k skrivnim prostorom; ne na vrhu stopnic, cela rampa je tista nevidna bariera, ki jo je treba premagati. Vse skupaj, kot že rečeno, postavljeno za prosojno steno, ki kot membrana ločuje znotraj od zunaj, nad vsem visi kubus, svetlobno telo; nasploh je luč, osvetljevanje posameznih prizorov, vodenje pogleda z lučjo, pa tudi različne osvetljave tisto, kar ustvarja atmosfere, in to zelo učinkovito – oblikovalec luči je Samo Oblokar. Kostumi Petre Alič klasični, pričakovani, to je višji razred, to je sodobna družbena krema, kostumografija delno karakterizira, vendar nevsiljivo, materino konvencionalnost, sestrino pragmatičnost in strogost, usmerjenost, moževo zapetost, urejenost, smisel za red.
V prvem planu je Grace Medee Novak, nežna, z obrazom, ki je prelit z začudenostjo, tudi skrivnostnostjo, izpostavljena, večinoma obrnjena proti prosojnim vratom, za katerimi tiči zadnja skrivnost, torej frontalno proti nam, nežna tudi v trenutkih, ko govori, hrope z glasom ranjenega, potolčenega moškega; vlogo odigra z neko naivno zaupljivostjo, kot nekdo, ki si upa vse, manj poudarja svoje morebitne notranje dileme, vprašanja o prepovedi in posledicah; vsi ostali so razporejeni okoli nje, bolj notranji sogovorniki kot pravi protiigralci, umeseni glasovi, najprej Mati Mire Lampe Vujičić, polna dobrohotnih komformističnih nasvetov, nekako stišana, trpna in boječa, splašena, pač predstavnik neke prejšnje generacije z manj poguma, z jasneje začrtano mejo, do kje se sme; sestra Anne, ostra, bolj racionalna, usmerjena, tip sodobne poslovne ženske; in Miha Nemec kot Mož, vihrava, zaposlena pojava, ki vse skupaj izgovarja na tanki meji med zadržano prijaznostjo in odkrito grožnjo, kot da visoko artikulirano zaradi etikete, položaja, možak brez humorja in dobrohotnosti, kar razkriva njegovo lastno prestrašenost, samo na trenutke grozljiv; tudi sicer se je uprizoritev bolj posvečala prelivom med stanji, izrisovanju prostorov, kot morebitnemu žanrskemu kodiranju, nekaj pridane filmske srhljivosti vidimo le ob moževem nenadnem prihodu domov; in temu se je izognila tudi avtorska glasba skladateljice Nataše Vester Trseglav, bolj pridušena kot žanrsko spogledljiva. Maja Nemec odigra pragmatično služkinjo, v originalu očitno Aziatko, z obveznim nasmehom osebja, torej zakrinkano in skrivajočo kakršna koli čustva.
Matej Bogataj

Avtorica Carole Fréchette je mednarodno uveljavljena dramatičarka, ki žensko postavlja v središče svoje dramatike. Tako je tudi v drami Sobica na vrhu stopnišča, ki na novogoriškem odru doživlja prvo slovensko uprizoritev. Rdeča nit predstave, ki je sodobna različica pravljice o Sinjebradcu, je ljubezen iz vseh vidikov, osnovna tema, ki se je avtorica loteva, pa dilema med varnim, ustaljenim življenjem in željo po prestopanju teh mej ter iskanju nečesa drugega, morda celo prepovedanega, ki pa življenje osmisli. /…/
Predstavo so načrtovali za novi mali oder, vendar so jo zaradi zamika prenesli na velikega. Kljub temu je ob domišljeno enostavni sceni Ane Rahele Klopčič režiserji Jaki Andreju Vojevcu uspelo zasnovati intimno in komorno predstavo. Ob igralskem zakonskem parku so odlične kreacije oblikovali prvakinja gledališča Mira Lampe Vujičić, Maja Nemec in gostja Vesna Vončina.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 11. februar 2011

V koprodukciji z gledališko mrežo European Theatre Convention (ETC) so na velikem odru SNG v Novi Gorici uprizorili slovensko praizvedbo domišljijskega trilerja sodobne kanadske avtorice Carole Fréchette (rojene 1949. v Montrealu) Sobica na vrhu stopnišča (La Petite Piece en haut de 1'escalier, 2008), v katerem se je avtorica naslonila na Perraultovo pravljico iz 17. stoletja o Sinjebradcu. Neresnično dogajanje v enem samem dejanju, v katerem avtorica pripovedovanje (in izpovedovanje) nosilne protagonistke prepleta z dramskim dialogom z njenimi najbližjimi, je funkcionalno prevedla Ana Perne, na prizorišče pa ga je ob sodelovanju dramaturginje Simone Hamer in lektorja Srečka Fišerja spoštljivo in zadržano postavil režiser Jaka Andrej Vojevec. V pravljični graščini z desetinami sob v »sladko-trpkem« brezdelju zakona s premožnim in skrivnostnim Henrijem životari nezadoščena Grace, ki jo neukročena radovednost in notranji manko magično vlečeta v edini prepovedani prostor v »paradižu« – v sobico na vrhu stopnišča. Od zapeljive prepovedane skrivnosti uročena ženska seveda vstopi v prepovedani prostor, vendar tam ne najde pričakovanih trupel treh prejšnjih moževih žena, ampak izmučeno in okrvavljeno neznančevo telo, s katerim v zaključnem prizoru ob nemočno tresočem se Henriju nemo zapusti prizorišče. Z mračnim razkritjem, ki ga je dobesedno in v prenesenem pomenu odnesla s prepovedanega kraja, bo očitno morala sama životariti do konca dni in ob tem potočiti še kako »pravo solzo«. Režiser Jaka Andrej Vojevec je smiselno poudaril domišljijsko in pravljično naravo dogajanja z opazno prosojnostjo in dvoumnostjo monumentalnega prizorišča scenografke Ane Rahele Klopčič (ob učinkovitem sodelovanju lučnega oblikovalca Sama Oblokarja), katerega ključni prvini sta rdeče stopnišče z galerijo v nadstropju v ozadju in prosojni zaslon v ospredju, skozi katerega gledamo vse dogajanje, razen tistega v »sobici«, ki je postavljeno neposredno na proscenij. Kot režiser prostodušno krši ter svobodno prepleta krajevno in časovno (ne)določenost dogajanja (spodaj ali zgoraj; neposredna sedanjost, spomini ali domišljija), tako dematerializira tudi domnevno srhljivo podobo trpečega neznanca v skrivnostni sobici in na hrbtu Grace, ki v uprizoritvi postaja in ostaja zgolj neotipljiv plod ter neulovljiva notranja mora protagonistkine razrvane duševnosti. Lepe, univerzalne, socialno in značajsko pomenljive kostume je prispevala Petra Alič, ponekod pravljično sladkobno in drugod trilersko zloslutno glasbo pa je dodala skladateljica Nataša Vester Trseglav. /…/
Slavko Pezdir, Delo, 12. februar 2011

Igra Sobica na vrhu stopnišča ene od osrednjih quebeških dramatičark Carole Fréchette (rojena 1949) je zanimiv dramski poskus, ki kaže subjekt v okolju, ki razčloveči, hkrati pa razpira več interpretativnih možnosti. Postavitev Jake Andreja Vojevca je bolj kot psihološki triler, ki ga tu in tam evocirata luč Sama Oblokarja in glasbena kulisa Nataše Vester Trseglav, drama zakonske žene Grace v kadru lepe forme in njene vgrajenosti v hišo nabuhle prostornine (38 sob) brez vsake čustvene podlage.
/…/ Položaj likov v brezdušno uglajenih kostumih Petre Alič ni naiven, so ujetniki klišejev in se tega zavedajo. Medea Novak niansira stopnje prepadenosti, skozi katere gre pasivno-aktivna Grace, tako da ji je specifična togost v prednost, prav tako igra luči, ki poudarja njeno figuro, ko prestopa iz abstrahiranega okvirja, scenske opne med dovoljenim in prepovedanim, ter nazaj. Za vlogo Henrija, ki je glasovno in gibalno le približek rohnečega samca, je kot ulit Miha Nemec, ki je že ob prihodu na oder ves okoren in medel. Jenny Maje Nemec je v navzočnosti močna in nevarna, odsekano uperjena v cilj, vzpon po službeni lestvici; tudi z izdajo, zlorabo in brez zadržkov. Mira Lampe Vujičić je na teorijo racionalne izbire privezana mati Jocelyne, ki rešuje položaj odsotnega očeta. Premočrtno in z zabodenim pogledom ujame vpetost v službo in vsakdanje banalije sestre Anne Vesna Vončina.
Prevod Ane Perne odseva očiščeno stanje brezkrvnega sveta enoznačnih stavkov, pravilnih geometrijskih oblik, gest, krojev in dozdevanja, ki jim protagonisti (po vzoru medijev) želijo priti do dna. Dikcija tega sveta, kjer didaskalije postanejo del glavnega besedila, prepoznava idilo v hipertrofiji fraz in klišejev, ki preprečujejo, da bi drug o drugem res kaj vedeli. Vse je dosegljivo, a hkrati oddaljeno. Klišeji zabrisujejo ostre obrise fenomenov in besed, ki se jim v resnici ne verjame. Romantični scenariji in pričujoči sanjski zakon niso otipljivi, zato jih modernost prepozna kot hipertrofiran kič, šele nato kot avtocesto do tesnobe. Na videz idealna izbira ne pelje nujno do sreče v palači, po navadi se obnese sreča v vrstni hišici.
/…/
Primož Jesenko, Dnevnik, 16. februar 2011