Skoči na vsebino

Jean-Baptiste Poquelin Molière

Šola za ljubosumne in neumne

Jean-Baptiste Poquelin Molière

Šola za ljubosumne in neumne

Ljubosumni godrnjavs in Zdravnik po sili

PREMIERA

11. januar 1968

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

ŠOLA ZA LJUBOSUMNE IN NEUMNE V GORIŠKEM GLEDALIŠČU

Ob vsakoletnih naporih za učvrstitev in tehtnost repertoarja v Goriškem gledališču in ob vseh tovrstnih zdrsljajih, pogojenih tako z objektivnimi kot subjektivnimi težavami se zdi, da so v letošnji sezoni stvari krenile na bolje.
Ni še bilo repertoarnih odstopanj, gledališče le dela z malce osveženim in pomlajenim ansamblom in – dobili smo Molièra.
Vse odlike molièrovske igre je pokazal predvsem ženski del ansambla: razgibana služabnica in dojilja Berta Ukmarjeva, izvrstna Lucinda Lucija Drolčeva /…/ in Martina Metke Ferrarijeve. Andrej Jelačin, ki je nastopil kot Godrnjavs in Geront, je bil igralsko zaokrožen.
Posebej velja omeniti Sergeja Ferrarija kot Sganarella, z njemu lastno igralsko polnostjo je izoblikoval to simpatično in radoživo figuro – in Aleksija Pregarca, ki je v svojem doktorju izvedel nekaj resničnih govornih bravur, vrednih vsakega molièrovskega igralca. /…/ Govorec ljubeznivega vezanega besedila in igralec tasta in Valera je bil Stane Leban, soseda in Luko je igral Ernest Zega, oba ljubimca pa Jože Zagar.
/…/
Za zaključek: kljub mnogim hibam, kljub vsem gledališko-stilnim čerem, ki se jim je ansambel ogibal in jih premagoval z večjim ali manjšim uspehom – dobra predstava, ki je terjala veliko poguma, veliko dela in maksimalno zavzetost vsakega posameznika. In to se pozna.
S to predstavo, dostojno vsakega poklicnega odra, stopa Goriško gledališče pogumno svoji skorajšnji (upamo vsaj!) profesionalizaciji naproti.
Marijan Kovač, Primorske novice, 13. 1. 1968.