Srečni dnevi

V medijih

»SREČNI DNEVI« V GORIŠKEM GLEDALIŠČU

Odrske luči Goriškega gledališča so tokrat posijale na »Srečne dneve« francoskega dramatika Pugeta, in naj takoj v začetku zapišemo, da nas je v njih svetloba prijetno osvežila. Nič posebno globokoumnega ni v tej lahkotni komediji; tudi, kdor je stopil skozi vrata gledališke hiše, da bi si nabral naukov za življenje, se je prevaral. Prijetno presenečen pa je bil, kdor je stopil v gledališče s sprejemljivim srcem in živimi spomini na mladost in njeno pesem, ki poje vsem v enakih in vendar tako različnih glasovih. »Srečni dnevi« nas popeljejo prav v leta dozorevanja iz otrok v zrele ljudi, v leta brezmejne zaupljivosti in drobnih skrivnosti, prebujajoče se ljubezni in ljubosumnosti. Vse dejanje se odigra v enem samem dnevu med otroki dveh družin. Starši gredo na obisk k sorodnikom v sosednje mesto. Otroke, tri dekleta in dva fanta, pa pustijo doma. To so komaj prebujajoča se Pernette, po življenju in ljubezni hrepeneča Marianne ter zamišljeno resna Francine. Zraven njih še samozavestni in nekoliko domišljavi maturant Oliver ter naivni leni Bernard. Marianne ljubi Olivera; tudi Oliver njo, toda v svoji samozavesti ji tega ne pokaže in se skoraj norčuje iz nje. Da bi vzbudili v njem ljubosumje, si Pernette in Marianne izmislita tretjega fanta – letalca, ki da sta ga srečali pred časom v sosednjem mestecu in se je zaljubil v Marianne ter se z njo sestajal. Njuna domislica bi kmalu ostala brez uspeha. Toda naključje privede v hišo pravega letalca, ki povzroči zmešnjavo in kmalu bi se komedija spremenila v tragedijo, kajti v letalca se ne zaljubi samo Marianne, temveč tudi Francine in Pernette, ki bi si zaradi neuslišane ljubezni kmalu vzela življenje. Tudi domišljavi Oliver pokaže svojo pravo kožo. No, naposled se vse uravna in življenje se vrne na stari tir.
Režijo »Srečnih dni« je uprava gledališča zaupala mlademu absolventu Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani Andreju Jelačinu. To je bil njegov režijski debut v Goriškem gledališču in je uspel. Z dobrim posluhom za dogajanja prebujajoče se mladosti, je znal v vsej preprostosti in brez narejenosti pričarati pred gledalce košček intimnega sveta. Skromno dogajanje v komediji predstavlja nevarnost dolgočasnosti in tipizacije značajev. Z nekaterimi režijskimi domisleki se je režiserju uspelo izogniti teh dveh čeri. Le ponekod je bilo čutiti, da so bili prizori premalo izdelani.
Med igralci sta še največ pokazala Vanda Obljubkova kot Marianne in Zmago Trampuž kot Oliver. Ta se sicer v začetku ni znašel, vendar se je vidno izboljšal in je kot prevarani ljubimec bil v pravem igralskem ognju. Zofija Slokarjeva je kot Pernette dobro podala zlasti zunanje lastnosti prebujajočega se dekleta: naivnost in šarmantnost. Bernard Staneta Lebana je bil nekoliko preveč karikiran, menda pa je prav zaradi tega žel lepo priznanje gledalcev. Najbolj problematičen med igralci pa je bil Dane Puc, ki je igral letalca Michela. Njegova vloga sicer zahteva mirnega človeka. Pucov Michel pa je bil le preveč okoren. V njem ni bilo od začetka do konca nikakega razvoja, čeprav vloga to zahteva. Najstarejšo Gassimovo hčerko Francine je zaigrala Erika Stehlikova. Njena vloga je bolj epizodnega značaja, vendar pa ji je Stehlikova, zlasti v zaključnem delu, uspela dati pravo toplino.
Scensko glasbo za »Srečne dneve« je napisal Alojz Srebotnjak! Za primerno sceno pa je poskrbel ing. arh. Niko Matul.
Uprava gledališča je ob tej priliki izdala 2. številko gledališkega lista, ki prinaša nekaj prizorov iz uprizoritve Linhartovega »Matička«. Obiskovalci gledališča bi bili gotovo bolj zadovoljni, če bi na teh straneh lahko prebrali nekaj o »Srečnih dnevih«.
Primorske novice, 11. 1. 1957.