Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset

V medijih

KRITIKOV POGLED

Ljubezen do otrok in želv

Črna komedija Stari kot zemlja, kakšnih petinštiridesetih se ukvarja s problemom staranja populacije oziroma z medgeneracijskim dialogom. Danes, ko ima razviti del sveta probleme z naraščanjem števila starostnikov in podaljševanjem življenjske dobe, kar se kaže v vse večji obremenitvi – uporabljam besednjak ekonomistov – delovno aktivnega dela prebivalstva, zaposlenih, iščejo tisti, ki skrbijo za smeri razvoja, rešitve. Podaljševanje delovne dobe, zmanjševanje pravic upokojencev, postopno vse večje razslojevanje: na tiste, ki so delali in pri tem nekaj prihranili, ali pa imajo bolje situirane otroke in so ti pripravljeni celo skrbeti zanje, ti so deležni raznih samoplačniških in nadstardardnih uslug; ostali, recimo samozaposleni v kulturi, bodo vse bolj obsojeni na ostanke sociale. Mimo vseh s starostjo povezanih tegob, recimo povečevanja senilnosti, demence, Alzheimerja in podobnega, o čemer ob robu spregovori tudi črna komedija.
Oglesbyjeva je zato, da je lahko zaostrila tendence današnjega odnosa do starejših, postavila dogajanje v neko nedoločeno, vendar bližnjo prihodnost; še vedno hodijo v gledališče, še vedno igrajo saksofon in snemajo filme, še vedno imajo razstavljene želve »iz Darwinovih časov« in mularija še vedno igra video igrice in je ves čas komunikacijsko priključena; je pa nekaj zasukov v samem delovanju družbe. Predvsem je stimulirano sobivanje starejših in najmlajših, torej delovno neaktivnega dela populacije, ki ne temelji več, kot v tradicionalnih družbah, na solidarnosti po krvi, po rodu. Tudi zato, ker je stik med otroki in starši vse manjši in vse bolj nemogoč, ker so starši večino časa na delu, v službi, otroci pa prepuščeni sami sebi in brez prave vzgoje doma. Kot v kriznih časih imajo ljudje določeno število točk; spomnimo se na redukcije bencina ali detergentov, točk za kruh ali tekstil; podobno s pristajanjem na družbeno koristno delo in/ali s podrejanjem medicinskim »poskusom« starejši pridobivajo določene pravice, recimo do ohranitve lastnega stanovanja, potovanj ... Svet, v katerem se Stari kot zemlja dogaja, je zgrajen na institucionalnem spodbujanju oziroma že kar pritisku, ki naj omogoči kohabitacijo; tako so najmlajši pravzaprav krušni vnuki, povnučenci. Lyn in Millie recimo že sobivata na tak način.
Drugi premik v neko zamaknjeno prihodnost omogoči zaostrovanje profitabilnosti na vseh področjih. Tendenca tega sveta, da izriva starejše in njihovo izmodrenost v imenu brezkompromisnosti in brezskrupuloznosti prihajajočih generacij, dejstvo, da je (že) danes za večino artiklov industrije zabave ciljna publika zelo mlada, da revije o trendih sprašujejo dvajsetletnike o njihovih življenjskih »izkušnjah« in podobnem, dvajsetletniki pa se lotijo pisanja avtobiografije, se v črni komediji zaostri. Vidimo delovanje skrivnostne protovladne institucije z doktorjem Monroejem na čelu, ki si prizadeva problem starosti rešiti s farmakologijo, njegovi pa z enostavnim zrcaljenjem, papagajevskim ponavljanjem, ki naj da starostnikom zrcalno podobo njihovega lastnega razpoloženja. Ob tem rešujejo sebe z zaslužkom, kljub dejstvu, da njihova »zdravila« škodujejo, povzročajo paralizo, sicer začasno povečanje apetita in libida, vse do pojava halucinacij, v katerih obvezno nastopajo papige; kljub dejstvu, da je ena od plasti te igre znanstvena, da imamo v govoru dramskih oseb kar nekaj strokovnega, vendar fantastično zaostrenega govora, se v takšnih absurdnih detajlih Oglesbyjeva izmika realizmu in preveliki zaresnosti, tudi pri Alicini sprijaznjenosti z baletno nogo oziroma protezo, poskuša tkati svoje lastno, znotrajbesedilno tkivo, se samonanašati, in v tem je spretno izpisana. Do konca izpisana tudi v replikah, ki so zaostrene, dobili smo jih v gladkem prevodu Srečka Fišerja, tudi duhovite, največkrat gre za spretno poigravanje z nesporazumi, ki so posledica izgube subjekta (tudi v stavku) in potem govorijo en mimo drugega. Predvsem je opazen, kljub postopni izgubi spomina, cinizem Lyn, njeno jedko in ostro, neprizanesljivo rezoniranje; na drugi strani sprijaznjenost njene sestre Alice, ki je zadovoljna z vsem, polna optimizma in je zanjo vse v redu. Potem je zraven še njun brat, Robbie; cela igra se začne z njegovim izpadom, ko mu nekdo ob šankističnem prerivanju v gledališču ne preveč spoštljivo zabrusi, da je star, in smo potem nekajkrat tik pred tem, da bi ugotovili, koliko zares, vendar tega vse do konca, ko je njegova maska razkrinkana in je pod njo starček, ne izvemo. Njegovo soočenje z lastno starostjo je zanj znak za prostovoljno smrt, kot vidimo, živi v zanikanju staranja, hkrati pa starost očitno prikriva pred nekakšnimi oblastmi, je ilegalec in ubežnik pred birokracijo, ki ga oropa nekaterih privilegijev, recimo do operacij, menjave organov. Kot se izniči sam Dorian Grey z napadom na svojo starajočo se sliko, je za Robbieja soočenje z lastno starostjo pogubno, izgubi voljo do življenja. Vsi trije predstavljajo tri različne odnose do starosti; Alice noče biti nikomur v napoto in verjame, da smo prah in da se v prah povrnemo in da iz tega ni treba zganjati tragedije, Lyn, nekdaj vrhunska znanstvenica, poskuša ohranjati duha in odpor, čeprav zaradi postopnega izgubljanja in senilnosti nima več uvida v lastno izgubljanje spomina in težav s poimenovanjem, Robbie je pristal na imperativ večne mladosti in se ji poskuša prilagajati, zanikati poskuša staranje s prilaganjem imidža in pomlajevanjem, in ravno preveliko nategovanje, pretiran lifting, je tisto, zaradi česar poči njegova mladostna maska.
Sama igra, ki jo dobivamo samo dve leti po njeni krstni uprizoritvi, že predvideva izrazito sodoben, multimedijski pristop; od zapletene igrice, v kateri Lyn pobija zdravnike, do spektakularnega padca Milliejinega otroka, ki se spreminja v želvo in nazaj, da bi bolj razumeli Zenonovo aporijo, da časa pravzaprav ni, da Ahil, najhitrejši med junaki, nikoli ne more ujeti želve, da so vsi časi v enem samem. Uprizoritev pod režijskim vodstvom Vinka Möderndorferja je postavljena na izrazito odprt in prazen, s stenami omejen prostor, ki omogoča projekcijo različnih eksterierjev, projekcijo grafov, slike možganskih okvar in podobnega – scenograf je Jože Logar, živahen video, ki zadostuje vsem predvidenim nalogam, ponazori notranjost gledališča, celo izmisli si morilsko igrico, je oblikoval Invida – Boris Dolenc. Režija je sledila didaskalijam, besedilo je le nekoliko okrajšano, večinoma tam, kjer ne bi razumeli tipično angleškega konteksta, sicer pa je ob pretežni realistični usmeritvi, ki celo nekoliko poreže morebitne komične učinke besedila, tipična določena drastika in podčrtavanje, morda mestoma celo prevelika uprizoritvena nazornost, ki zaštrli in krepko poudari situacijo; najbolj recimo v prizoru, ko vidimo Monroeja kot žrtev lastnih tablet, ko se zvrne v lastno past medikamentov in ga napada paraliza, in postopnem bebavljenju, morda tudi v nekakšni trdosti in nepopustljivosti znanstvene trojice, v njihovi enodimenzionalnosti. Močan je prispevek kostumografije Barbare Stupica, pravzaprav dajejo kostumi kontrast minimalistični in pogosto neonizirano osvetljeni scenografiji, morda najbolj opazno pri nekaterih stranskih osebah, recimo pri robotu Mimi, ki ga z elastično mehaničnostjo in stehniziranim, filtriranim metalnim glasom odigra Medea Novak, pa pri emo imidžu Millie in pri modnih poudarkih v kostumu Amande.
Mlada, krušna otroka, sta odigrala Maruša Kink in Andrej Zalesjak, prva z manj mladostniške naivnosti in neizkušenosti, tudi izrazito umirjeno, drugi pač kot vlogo mulca malce prerasel fantin. Znanstveno trojko odigrajo Jože Hrovat kot Monroe, premočrten in brez zadržkov, avtoritaren tip znanstvenika, ki postaja potem vse bolj nebogljen in tragičen v svoji začetni omejenosti, pa Vesna Vončina kot stroga, očitno ambiciozna, vendar od začetka do fatalnih zdravljenj zadržana poslovnica, in Blaž Valič kot Mike, on je v uprizoritvi nekakšen nori znanstvenik, enodimenzionalni znanstveni računovodja, tisti del trojice, ki skrbi za številke in profit in se zaveda vseh posledic eksperimentov na ljudeh, predvsem monetarnih. Marjuta Slamič odigra Cathy korektno, z razmeroma pridušenimi zamerami do ekscesnega materinega vedenja in samovolje, Milan Vodopivec, najstarejši brat, je v svoje postopno pomlajevanje ves čas, skozi vso igro – nalašč in ustrezno – vnašal tudi opomin na svojo starost, v hoji, drži, v nekakšni narejeni okretnosti, ki pa ji ne nasedemo, in njegov odhod v krematorijski »pekel« je samo nadaljevanje te linije. Predvsem pa je igra napisana za obe starejši igralki, za Alice, ki jo Teja Glažar zastavi kot pretežno nekonfliktno in samo občasno zaslepljeno z optimizmom, recimo ob tem, da ji bo zrasla noga. Sicer pa se zdi, da se noče postaviti zase, da se umika, da ne bi bila nikomur v napoto, s tem pa podrčtuje postopno sestrino umsko degradacijo. Mira Lampe Vujičić namreč preigra cel lok, od začetka, ko jo vidimo, da je sicer zmazala sladico, pa se tega ne spomni in je vsa osupla, do emocionalne navezave na mehanično, oponašajočo robotko, hkrati kot starostnico, ki blazno niha v razpoloženju, ne da bi se tega pravzaprav zavedala. In tako napreduje tudi vizualno, kostumografsko, od premišljene podobe za v gledališče do bolniške halje, osebnostno pa od razmeroma močne obrambe pred ostalimi do popolne skrušenosti in pravzaprav že kar zgroženosti ob lastni nemoči, ob spopadu navzven in navznoter. Ohraniti poskuša moč in razum pred tistimi, ki bi se je radi znebili in jo odložili, razpeta je med bojem za ohranjanje zavesti o sebi, o kontinuiteti osebnosti, ki se znajdeva v vedno novih situacijah, vendar ne brez čudežno ostrega spomina na davno izginule dogodke in podatke, ki ostanejo v spominu, tej kanti za smeti.
Če je bila igra o Kurtu namenjena mlajšim, v gledališče šele prihajajočim generacijam, ta poudarja stališča starejšega dela publike; ni naključje, da se konča z govorjenjem o ljubezni do želv, s spoznanjem, da živa bitja najprej so, četudi se nam zdi, da se z njimi nič posebnega ne dogaja in da ne počnejo nič. In s spoznanjem, da starejših ljudi in njihovih izkušenj ne morajo zamenjati ne roboti in emocionalno neuravnoteženi mladi, da je zdrava družba tista, v kateri generacije tvorno sobivajo, kar korigira morebitne generacijske omejenosti.
Matej Bogataj

Poveden je že naslov drame Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset. Avtorica Tamsin Oglesby jo je napisala ob srečanju s problemom staranja in neozdravljive bolezni v ožjem družinskem krogu in ga razširila na celotno družbo, ki postaja vse starejša. Staranje, demenca, Alzheimerjeva bolezen so središčna točka dogajanja v družini dveh starajočih se sester, ene, ki je žrtev pozabljivosti, druge, ki ji popuščajo telesne zmogljivosti, in brata, ki za vsako ceno hoče ohraniti korak z mladostjo. Ob njih pa mlade generacije, vpete med pomanjkanje časa in iskanje rešitve za ostarele starše. Vzporedno s tem skupina znanstvenikov išče zdravila za bolezni staranja in v svoji vnemi pozabi na temeljne etične vrednote. Predstavo bi še najbolj lahko označili kot črno komedijo, ki nas kar se da verno postavi v realnost medgeneracijskega odnosa v času, ki ga živimo in v katerem je prostora le za mladost. Odgovorov na ta pereča vprašanja predstava ne daje, zato pa z vso krutostjo, plemeniteno z izjemno pretanjenim humorjem, občinstvo sooča z dejstvi. Pod mojstrskim režijskim vodstvom Vinka Möderndorferja, ki je na oder postavil čisto, pregledno, jasno podobo, tudi ob sicer preprosti, a izjemno efektni scenografiji Jožeta Logarja, je zaigralo deset igralcev vseh generacij. Prav vsi so oblikovali vrhunsko dovršene like, med katerimi pa gre vendarle izpostaviti Miro Lampe Vujičić v vlogi Lyn, ki oboli za Alzheimerjevo boleznijo, in njeno sestro Alice, upodobila jo je Teja Glažar, pa Milana Vodopivca v vlogi njunega starejšega brata in Jožeta Hrovata v vlogi znanstvenika. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset je v vseh pogled navdušila premierno občinstvo in se bo zagotovo zapisala med presežke SNG nova Gorica.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 10. februarja 2012

Črna satira Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset (Reallv Old, Like Forty Five), ki so jo v prevodu Srečka Fišerja in režiji Vinka Möderndorferja predsinočnjim premierno uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, je boleče aktualna: prikazuje, kam lahko v nekaj kratkih korakih pripelje pokojninska reforma. /…/
Dogajanje, ki se mu gledalec smeje kvečjemu skozi stisnjene zobe, z gromozanskim cmokom v grlu, je postavljeno v bližnjo, niti ne preveč znanstvenofantastično prihodnost, ko čedalje bolj razraščajoča se Alzheimerjeva bolezen dobiva že epidemične razsežnosti. Starostniki so vse bolj nadležno breme, medtem ko skorajda nihče več ne spoštuje njihove modrosti, tlakovane z bogastvom izkušenj. Ena od rešitev, ki jih ponuja dramatičarka, je prav tesnejše sobivanje starosti in mladosti, ki naj oplajata druga drugo. V igri, ki komaj kaj karikirano zrcali naš čas, je na ogled postavljeno dogajanje v moderni bolnišnici, kjer država izvaja hudo sporne poskuse na dementnih upokojencih. Hudo prizadenejo tudi tri generacije nesrečne londonske rodbine: najstarejšo predstavljajo betežni sestri – cinično jedko Lyn upodobi Mira Lampe Vujičić, posmehljivo stoično Alice pa Teja Glažar – in njun brat Robbie. Milan Vbdopivec ga duhovito oblikuje kot tragikomičnega ostarelega plejboja, ki skuša večno mlad ostati s prozornimi zvijačami, denimo barvastimi lasuljami in usnjenimi hlačami. A telo se kljub temu razkraja, kar možaka navdaja s studom, ki ga vselej ne zmore krotiti.
Tegobe starejših se razraščajo v nesproščenost, napetost in bolečino srednje generacije, ki jo zastopa Lynina hči Cathy (Marjuta Slamič) , neporočena ženska brez potomstva, medtem ko v svet popkulture in računalniških igric potopljena ter resničnosti precej odtujena Millie in Dylan (gostujoča Maruša Kink in Andrej Zalesjak) odpirata okno v generacijo vnukov. Kakor vesta in znata, odraščata brez staršev, docela predanih svojim karieram. Instituciji predano hladnokrvno trojico, snujočo politično in ekonomsko stabilen sistem, ki ga ne vodita empatija ali želja po pomoči sočloveku, marveč pogoltni farmacevtski lobiji, igrajo Vesna Vončina ter Blaž Valič in Jože Hrovat. Slednji upodobi najzanimivejšega med njimi, sprva hladnokrvnega vladnega uradnika, ki zatem tudi sam zboli, pristane v bolnišnici, se ujame v lastno zanko in se v bržkone najpresunljivejšem prizoru igre mukoma trudi storiti, kar zdrav človek stori mimogrede: olupiti banano. Največ človeškosti v igri premore medicinska sestra Mimi, a ne živo bitje, marveč čisto prava robotka, nič več in ne manj kot počlovečeno zrcalo: bolnikom ne daje, marveč zgolj vrača njihova lastna čustva. Medea Novak je iz nje ustvarila najmočnejšo kreacijo tokratne uprizoritve. /…/
Andraž Gombač, Primorske novice, 11. februarja 2012

Na velikem odru novogoriškega SNG so v odrsko živem in generacijsko razčlenjenem prevodu Srečka Fišerja (tudi lektorja uprizoritve) ter v pregledni in domišljeni režiji Vinka Möderndorferja predstavili slovensko praizvedbo doslej najodmevnejše drame, aktualne črne komedije sodobne britanske dramatičarke Tamsin Oglesby (1965), Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset /…/. /…/ Za nadčasovno prizorišče aseptično belih in ponekod prosojno zaprtih kock kot univerzalne bolnišnice oziroma poslednjega zavetišča, nad katerim včasih utripajo hladne neonske cevi in katere stene domišljijsko in asociativno širijo videoprojekcije Borisa Dolenca (Invida), je poskrbel scenograf Jože Logar. Generacijsko, poklicno, statusno in značajsko pomenljive kostume je dodala Barbara Stupica. Skladatelj Mirko Vuksanović je dogajanje ponekod pospremil z urbanimi jazzovskimi motivi, drugod pa z domišljijsko razprtimi in celo halucinatornimi zvočnimi razpoloženji. Med protagonisti so nosilne tri različice značilnega spopadanja s starostjo oživili Mira Lampe Vujičić kot k vse hujši demenci in starostnim prividom nagnjena Lyn, Teja Glažar kot njena sprva zdrava, po farmakološki bolnišnični »obdelavi« pa vse bolj invalidna sestra Alice ter Milan Vodopivec kot njun medijsko zdresirani in naivno uporniški brat Robbie, maskirani »večni mladenič«, ki nazadnje z masko laži o samem sebi zapravi tudi lastno življenje. Vso nezadoščenost in poraženost negotove srednje generacije je v vlogi Lynine neporočene hčere Cathy oživila Marjuta Slamič. Z virtualnimi dražljivostmi zasvojeno generacijo vnukov je karikiral Andrej Zalesjak kot vnuk Dylan, z nosečnostjo prebujeno arhaično človeško potrebo po drugem in globljih družinskih vezeh pa je obudila Maruša Kink kot Millie (edino prvinsko upanje na človečnost vzbujajoče bitje na prizorišču). Karikaturo oblastniško samovšečnega in nastopaškega »odrešitelja« starcev Monroeja, ki se nazadnje zasluženo znajde v lastni farmakološko-medicinski pasti, je do roba nemočne blaznosti stopnjeval Jože Hrovat. Brezčutni karikaturi njegovih nekritičnih pomočnikov sta prispevala Vesna Vončina kot ambiciozna medicinska raziskovalka Amanda ter Blaž Valič kot blazirani ekonomist Mike. Robota bolniške sestre Mimi z mehaničnimi gibi in sintetiziranim glasom, pa tudi z nepričakovanimi in kdaj »živalsko« izraženimi čustvi, je upodobila Medea Novak.
Slavko Pezdir, Delo, 13. februar 2012

/…/ Poglavitna aktualna premisa predstave je vendarle prikaz modela medgeneracijsko solidarne družine. Ta kljub le posredni biološki nepovezanosti živi skupaj in kljub morebitnim plašnicam moralistov deluje kot skladna celica, ki predstavlja svobodo – predvsem pa, v nasprotju z Mimi, niti za hip ne učinkuje kot umetna tvorba. Vse je mogoče razrešiti, kaže predstava, med ljudmi, ki si v razporejanju zasebnosti ne dajejo opravka s tujim nelagodjem in fobijami. Navsezadnje je tudi sleherna družbena ali družinska psihodinamika preplet »deviacij«, nesprejemanje stvari, kot so, pa označi izgubo stika s stvarnostjo. Bolj kot za hendikep v ožjem pomenu gre za temelj človeškega bivanja. In igra ujame srž staranja: tegobe odtekanja življenjskega elana, notranji spopad z odhajanjem in nemoč ob vpetosti v sistem družbene urejenosti, ki posameznika instrumentalizira v nov sistem. /…/
Primož Jesenko, Dnevnik, 14. februarja 2012

/…/ Protagonisti drame so predstavniki treh generacij neke londonske rodovine, ki jih posredno ali neposredno zadenejo tegobe staranja, v tem svetu, v katerem so starejši ljudje le breme in nihče ne upošteva več njihovih modrih življenjskih izkušenj, ampak jih družba potiska na rob v kake domove za starejše občane, kjer jih ima medicinska stroka za »poskusne miši« raznih zdravil za na videz lažje staranje, ki pa se v resnici prelevi v še hujše dementno stanje ob halucinacijah in popolnem popuščanju telesnih moči, ki pripeljejo do smrti. V tej kliniki-domu za starejše, ki ima pomenljivo ime Noetova barka, pristanejo tudi dve sestri in brat, ki se na različne načine spopadajo z znaki staranja: jedka Lyn, ki jo vse huje načenja Alzheimerjeva bolezen in jo vleče iz realnega sveta, s posmehljivim nasmeškom, v neizbežnost usode vdana, lucidna Alice, ki jo ob zlomu kolka zmeraj bolj ohromijo zdravstvene metode klinike, in pa njun brat Robbie, vsestransko angažiran glasbenik, ki ima čez osemdeset križev, a bi rad z lasuljami kričečih barv, usnjenimi oprijetimi hlačami ostal večni osvajalec ženskih src. Toda tudi on se povsem zlomi in prvi odide s tega sveta. Te tri dramske like so mojstrsko, s celostno nadrobnim opisom značajskih nians, večkrat zelo ganljivo, z vsemi na dolgi igralski poti nabranimi izkušnjami oživili Mira Lampe Vujičić, Teja Glažar in Milan Vodopivec, ki je s to vlogo pokazal svoje neslutene igralske izraze. Srednjo generacijo, na kateri se odsevajo napetosti, neizrečenosti, pa tudi nemoč pred hudimi težavami, ki jih imajo s starejšimi, v igri predstavlja dokaj zafrustrirana, neporočena Lynina hči Cathy, ki jo obremenjuje še dejstvo, da nima otrok. Izrazito jo je izrisala Marjuta Slamič. Najmlajšo generacijo, ki živi v svetu računalniške virtualnosti, oddaljena od resničnega življenja, predstavljata Alicin vnuk Dylan in Lynina »posvojena najstniška vnukinja« Millie, ki zanosi in obdrži otroka, kar je gotovo najsvetlejša točka dramske vsebine: upanje v moč življenja kljub vsemu zavoženemu v današnjem norem svetu, kjer starši nimajo več časa, da bi se ukvarjali z otroki. V predstavnika najmlajše generacije sta se pristno in naravno vživela mlada gosta Andrej Zalesjak in Maruša Kink. Vesna Vončina, Blaž Valič in Jože Hrovat so poosebili najbolj hladno, preračunljivo trojico, ki vodi institucijo za ostarele in nima v sebi niti trohice sočutja do sočloveka, marveč ji je mar le dobro zasnovan ekonomski sistem, v katerega seveda sodi tudi trženje zdravil, pa čeprav so zdravju škodljiva. V trojici nastopajočih je najbolj pomenljiv in izrazit lik zdravnika Monroeja, ki ga je res odlično odigral Jože Hrovat, najprej kot v stroko povsem vehementno zaverovanega, samozavestnega človeka, ki pa se kasneje sam hudo ujame v zanke svoje znanstvene metode, ko zboli in postane žrtev svojega preračunljivega zdravljenja, ki ga privede na rob blaznosti. Z zelo zahtevno vlogo, ki zahteva velik diapazon igralskih zmogljivosti, je bila Hrovatu končno dana možnost ustvariti izredno dober dramski lik. Povsem svojevrstna pa je vloga robotke, bolniške sestre, neživega »bitja«, ki »absorbira« in vrača čustva ljudi, s katerimi pride v stik. Paradoksalno je ona še najbolj človeška od vseh. Brezhibno, z mehanskimi gibi, hojo in »robotskim« glasom jo je prikazala Medea Novak. /…/
Iva Koršič, Novi glas, 1. marca 2012

/…/ Besedilo je turobno in grenko, je dramska antiutopija, ki prikazuje obremenjena in nesrečna osebna življenja ter hladno manipulacijo vladajoče administracije, ki starostnike izriva na družbeni rob. Želeli bi si, da nam tovrstno besedilo ne napoveduje dejanske prihodnosti, ampak zgolj opozarja, kako slabo se lahko iztečejo naša življenja, če družba ne bi zmogla izraziti potrebnega sočutja in drugih etičnih vrednot. Dogajanje poteka na dveh ravneh: osebnem in družbenem. V osebnih življenjih junaki doživljajo običajne stiske in pretrese: bolezni, strah pred staranjem ali kljubovanje staranju, zakonske težave, nesojeno materinstvo, osamljenost mladine, ki odrašča ob prezaposlenih starših, ter pretirana navezanost mladih na tehnološke pripomočke. Na državni ravni pa so problemi še precej večji – tu se srečujemo z brezčutnostjo, s karierizmom in z dvoličnostjo. Namesto sodelovanja med generacijami in iskanja zdravih kompromisov vladna administracija uvaja brezčutno eksperimentiranje s starostniki, njihovo izkoriščanje in celo odstranjevanje. Namesto človeške pozornosti in topline jim ponuja zdravila in ljudem podobne robote; starostniki le-te tudi sprejmejo, saj živijo v svetu, ki je le na videz demokratičen, v resnici pa ne dopušča svobodnega odločanja in uveljavljanja temeljnih človekovih pravic. V ospredju dogajanja je običajna družina treh generacij. Vsi njeni člani so prijetni, dobronamerni, tudi iznajdljivi in razposajeni, a so vendarle ujeti v brezizhodnost nepravičnega in nasilnega družbenega okvira. Ljudje dobre volje so zato tragični junaki, ki morajo prej ali slej popustiti pod težo naravnih ali družbenih bremen: sprejeti bolezen ali pohabo, se zadovoljiti z robotom, se umakniti v svet iluzij. Nenasilno upiranje, ohranjanje duhovitosti in celo vesele razposajenosti so poslednje svoboščine, ki jih pogumen posameznik še lahko udejanji. /…/
Mirijam Novak, Naša žena, 1. marca 2012