Štirje fantje muzikantje

V medijih

PRISRČNA UPRIZORITEV
Miroslav Košuta: Štirje fantje muzikantje

Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici je predvčerajšnjim uprizorilo že tretjo premiero v svoji jubilejni, dvajseti sezoni. Tretjo premiero je namenilo najmlajšim gledalcem z uprizoritvijo mladinske igrice Miroslava Košute »Štirje fantje muzikantje«.
Košutovemu delu, napisanemu v tekočih in razumljivih verzih, se tudi na odru pozna, da je bilo sprva napisano za otroško radijsko igro. Zato je bilo vsekakor potrebno vse tiste slušne elemente, značilne za radijsko igro, zdaj na odru v nekem smislu opredmetiti, hkrati pa dati tudi dejanju potrebno dinamiko in napetost. Zato je pri uprizoritvi na odru nemajhna vloga pripadla tako scenografu kot kostumografu in koreografu, čeprav so zvočne kulise, to pot izvirna glasba Urbana Kodra, še bolj podprle učinkovitost predstave.
Režiser Boštjan Vrhovec se je pri predstavi odločil predvsem za kontinuirano predstavo, to je uprizoritev brez odmorov, kar je dalo igrici, v kateri je avtor našel navdih v pravljici po Grimmovem motivu, gladek, neprekinjen potek, z njim pa seveda tudi potrebno dramatičnost. Izkoristiti je znal razmeroma prostorsko skromen oder in z bežnimi, krokijskimi rešitvami prizorišč spodbuditi fantazijo mladih gledalcev, katerim le-te nikakor ne primanjkuje. Tudi tipični radijski vezalec, ki ga je neposredno in v stiku z gledalci prisrčno odigrala Teja Glažarjeva, je znal dati igri zaključeno podobo in premagovati tisto neresnično, radijsko, slušno in opisno povezavo za premagovanje pravljične menjave časa in prostora.
Tudi igralci, saj je bil pri predstavi zaseden skoraj celotni maloštevilni profesionalni ansambel gledališča, so svoje vloge odigrali prisrčno, kljub gladko tekočim verzom so se izognili recitatorstvu ter v svojih človeških in živalskih vlogah podali neprisiljene in prepričljive like, za kar jih je mladi avditorij prisrčno in spontano večkrat nagradil s ploskanjem. Težko je izmed posameznih vlog posebej poudariti to ali ono, ker so vsi, tako mlinar Toneta Šolarja kot osel Matjaža Turka pa lovec Iztoka Jereba in pes Iva Barišiča ter maček Metke Franko in petelin Tomislava Skubica od treh razbojnikov – Toneta Šolarja, Iztoka Jereba in Dragice Kokot-Šolarjeve ansambelsko korektno in uigrano, s petjem in plesom znali uprizoriti Košutovo delo tako, da bo, o tem ni nobenega dvoma, našlo med morda najhvaležnejšo publiko, to je mladino, zlasti v osnovnošolski in tudi predšolski dobi, najhvaležnejše in tudi najdragocenejše občinstvo.
Omenili smo že, da so pri predstavi pomembno vlogo odigrali tudi drugi, nič manj tehtni sodelavci kot kostumografinja Marija Lucija Stupica, scenografka Dubravka Sambolec in koreograf Janez Mejač, ki so s svojimi izvirnimi zamislimi in rešitvami prav tako prispevali pomemben delež k tej predstavi, za katero lahko za konec zapišemo, da je bila vseskozi prisrčna in je enako ogrela tudi starejše, čeprav je čas našega dojemanja pravljičnosti in čarovne naivnosti, ki jo je v tekstu in predstavi dovolj, že zdavnaj za nami.
Dušan Željeznov, Večer, 20. 12. 1975.