Striček Vanja

V medijih

/Mateja Koležnik/ je na tem odru udejanjila že kar nekaj uspešnih predstav, med katere se bo nedvomno zapisal tudi Striček Vanja. Uprizoritev najprej odlikuje odlična priredba besedila, ki kljub izdatnemu krajšanju ohranja vse sestavine izvirnika. Gledalec sledi in se z lahkoto vživlja v utečeno vsakodnevno življenje podeželskih izobražencev, kjer je dan dnevu podoben. /…/ Strička Vanjo na novogoriškem odru odlikuje stilizirana scenografija, ki prizorišče dogajanja v notranjosti z občasnimi videoposnetki v ozadju domiselno razširi v zunanji prostor. In uprizoritev odlikujejo dovršene igralske kreacije Bineta Matoha v vlogi profesorja Serebrjakova, Ane Facchini, njegove hčere iz prvega zakona, Gorazda Jakomina v vlogi podeželskega zdravnika, Mire Lampe Vujičić kot stare pestunje, Radoša Bolčine kot Strička Vanje pa Teje Glažar v vlogi matere profesorjeve prve žene in Milana Vodopivca, obubožanega posestnika. Zahtevno vlogo mlade profesorjeve žene Jelene, ki v vseh moških prebudi otopela ljubezenska čustva, je sicer z veliko mero energije, vendar z razumljivo manj izkušnjami oblikovala obetajoča najmlajša članica ansambla Medeja Novak. Gotovo je, da tudi najnovejša predstava SNG Nova Gorica gledalca nagovarja prepričljivo in večinoma suvereno.

Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 26. 2. 2010


/…/ najbolj prepričljivo /je/ oživila trpko in trpno usodo na večno osamljenost in trdo delo za druge obsojene Sonje Ana Facchini. Blazirano samopašno podobo vase ter v svojo popolnost in nedolžnost zaverovanega upokojenega univerzitetnega profesorja in meščana Serebrjakova je zanesljivo izrisal Bine Matoh, notranje razviharjeno in na zunaj zanemarjeno, a v odločilnih trenutkih vselej znova tudi neodločno podobo naslovnega junaka Vojnickega je dodal Radoš Bolčina. Z mlado in očitno nezadoščeno žensko sloko postavnostjo je podeželsko dolgočasje nekoliko razviharila in postano moškost prebudila profesorjeva (pre)mlada žena Jelena Medee Novak, s komaj kje (še) ohranjenimi večnostnimi in naravovarstvenimi razmišljanji nezadoščenega in zapitega podeželskega zdravnika in »filozofa« Astrova pa je ohranjal vsaj slutnjo širše pomenljivosti in višjih dometov životarjenja Gorazd Jakomini. Z epizodami gospodovalne Vojnicke v interpretaciji zanesljive Teje Glažar, zveste in vdane pestunje Marine v dostojanstveno trpni oživitvi Mire Lampe Vujičič ter požrešnega in uslužnega prisklednika na posestvu Teljegina v karikaturni stilizaciji Milana Vodopivca je bila skupinska podoba tragikomičnega životarjenja malih ljudi dopolnjena in zaokrožena.

Slavko Pezdir, Delo, 27.2.2010.


Posestvo v zakotnosti prostrane dežele, kjer se čas ustavi, je idealno za seciranje človeške duše. V Stričku Vanji podeželski (pol)intelektualci mirno živijo svojo idilo, pomirjeni s seboj in življenjem, bolje rečeno, vdani v usodo, ki, če jo tako vzameš, niti ni tako slaba. Nič hudega ni zdravniku Astrovu (Gorazd Jakomini), ki malo zdravi, malo rešuje gozdno favno in floro, vmes pa malo pije. Prav tako ne notranje razklanemu in neodločnemu Vojnickemu, stričku Vanji (Radoš Bolčina), ki skrbi za posestvo, ne njegovi nečakinji Sonji (Ana Facchini), v usodo vdani pridni miški, ki v samožrtvovanju tlači svojo ljubezen do Astrova, pa sprijaznjenemu priskledniku Teljeginu (Milan Vodopivec) in ostalim. V ustaljenem ritmu, brez stresa teče življenje tem ljudem, dokler vsega na glavo ne obrne prihod upokojenega profesorja Serebrjakova (Bine Matoh), ki ga dajeta ego in sočasna zagrenjenost, in njegove mlade žene Jelene (Medea Novak), na pol eterične, negotove in zdolgočasene lepotice. Zaradi njiju na dan privrejo potlačene emocije. Iz otopelosti za trenutek izbijejo neuslišana ali zatajevana ljubezen (Vanja do Jelene, Sonja do Astrova), poželenje (Astrov in Jelena) in očitki (Vanje do Serebrjakova), eksplozivna kombinacija, ki sproži zavist, ljubosumje, celo poskus umora. Ko Serebrjakov in Jelena, »krivca« za kaos, odideta, si podeželani oddahnejo. Izmučeni od lastnih čustev in strasti se lahko vrnejo v varno zavetje (navidezne) pomirjenosti s seboj in svetom. Končno bo spet vse kot prej, to razumsko hladno povzame stara pestunja Marina (Mira Lampe Vujičić).
Režiserka Mateja Koležnik je dogajanje zastavila strogo – scenografija je minimalistična, privzdignjena in od publike odmaknjena, v ozadju jo posrečeno dopolnjuje video. Dogajanje je linearno, atmosfero gradi s premori, ki poudarjajo napetosti med liki in v njih samih.

Mitja Marussig, Primorske novice, 1. 3. 2010


Priredba je delo Mateje Koležnik in Gregorja Fona, dramaturginja je bila Tea Rogelj. Profesor Serebrjakov se enajst let po ženini smrti z novo, mlado ženo vrne na rusko podeželje, v okolje bivanjske nezadoščenosti, s katero se pri svojih štiridesetih soočita Astrov in Vanja, njun vtis nekonzumiranosti življenja prebudi prav zagledanost v lepotico iz mesta. Medtem se zdi starejša generacija (na primer Teja Glažar kot Vojnicka) sprijaznjena s stanjem stvari: ne zazna manka, cene zanj ne zaračunava več ali pa se (kot Teljegin Milana Vodopivca, nekam znani model prinašalca skodelic in prežvekovalca piškotov) prepričuje, da je obdržala vsaj čast. Prizadevanje za zapisanost v zgodovino šteje le v mestu, tam korenini tudi Serebrjakova pobuda, da bi bilo posestvo najbolje prodati, čeprav bi to odvzelo razširjeni družini dom in dohodek. Nosilec edine ideologije na posestvu (vsi dihajo v njegovem ritmu) tako ustvari situacijo, ko bi bilo prav prešteti življenjske cilje in žrtve.
Lik Sonje je od prvega vstopa Ane Facchini na oder grajen na njeni močni prezenci, ki je v razmerju do nasprotnega spola osredotočena na možnost dogodka, ki se ne zgodi (Miro Lampe Vujičić, Sonjo v uprizoritvi leta 1978, srečamo tokrat v vlogi pestunje). Radoš Bolčina kot Vanja sešteje s pretresenim glasom in prezenco razočaranja nad izgubljenim časom in ljubeznijo, s pištolo pa povzroči napol farsični psevdoklimaks. Astrov Gorazda Jakominija gleda v več smeri in z več moči od Vanje, tudi njemu pa je Jelena zunaj dosega. Namrgodeni Serebrjakov Bineta Matoha seva drug svet in redko izstopi iz izmerjene obvladanosti. Medea Novak je kot Jelena nekoliko mehkejša, kot smo je vajeni, v kostumsko konvencijo vnaša razgaljeni mestni kodeks, kjer poskuša izzivati naravnost (kostumograf je Alan Hranitelj). Koležnikova, ki ji Čehov režijsko ni tuj, ustvarja vzdušje s skoraj odsotnim dekorjem in skupaj z Brankom Hojnikom zastavi sceno kot uprostorjeno zoženo možnost: akterje postavi na dvignjeni podij in jih poseda na podolžno klop, kar po vsem sodeč omogoča čakanje na nedefinirano.

Primož Jesenko, Dnevnik, 2. 3. 2010


Nova premiera v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici (četrtek, 25. februarja) je še enkrat opozorila na rahel, skoraj neviden, rekel bi prosojni zastor med odrom in dvorano v smislu, da z avditorija gledamo projekcijo našega sveta, svoje usode, posameznikove stiske v času vse bolj odtujenega bivanja. Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova sodi med tiste svetovne literarno gledališke enkratnosti, ki ne poznajo in ne priznajo minljivosti, saj gre za pronicanje v Človeka, v njegovo dušo, brezup in neverjetne krče, s katerimi skuša živeti ali se vsaj vračati v življenje tudi z aktivnostjo, delom, ki je samo sebi namen, le da pozabimo, pozabimo in se z deziluzijo v srcu prebijemo do končne postaje. Na tako branje Strička Vanje se je osredotočila novogoriška postavitev v režiji Mateje Koležnik in v dramaturškem naporu Tee Rogelj. Striček Vanja je v tem videnju predvsem boj posameznika za preživetje in se ves čas giba na ostrem rezilu vzpona in padca, hrepenenja in razočaranja, upora in vdanosti. Striček Vanja je pripoved o poražencih. In poražen je vsak, tako se nam kaže predstava, ki ne more doseči svojih hrepenenjskih želja, ki ne more doživeti ljubezni, svoje intimne potrebe po sozvočju z drugim.
Striček Vanja pa je tudi predstava besed v času, ko smo pozabili poslušati v tišini, je poudarjanje šepeta v današnji kulturi kričanja, Striček Vanja izpostavlja mozaik duševnih odtenkov v času, ko mora biti človek ali bel ali črn, Striček Vanja je pripoved – še enkrat podčrtano – o poraženih ljudeh v dandanašnjosti, ko zgleda, da moramo biti vsi zmagovalci. Striček Vanja je skica odtujenosti v duševnih podnebnikih slehernika.
Režijska zasnova Koležnikove je nakazala vse te polne kroge, osredotočila pa se je predvsem na poudarjanje enkratnih psiholoških vretenc, ki na različne načine opredeljujejo vsako eksistenco, vsakega človeka kot enkratni humus biti. Zato zgodba, ki se dogaja v neki podeželski ruski vasi (a lahko bi se kjerkoli), na velikem posestvu, na katerega vdre upokojeni univerzitetni profesor Serebrjakov s svojo očarljivo mlado drugo ženo Jeleno niti ni tako pomembna. Novogoriška predstava jo je prestavila iz prostorske določenosti v območje nadprostorskosti. Zato je bila tudi scena skorajda nedoločljiva, z dolgim zidom v ospredju (na katerega so sedali protagonisti s svojimi besedami in pričakovanji), stebriščem na straneh, v ozadju pa veliko platno z nasip železniške proge, po kateri drvi vlak, ki se ne ustavi, na katerega nihče ne vstopi. Skratka, temeljita študija, ki me spominja na Pirandella, ko šest oseb išče avtorja, to se pravi smisel ali še bolje – Utopijo.
In tako je ostareli Serebrjakov v interpretaciji Bineta Matoha sodobni cinik, zaverovan v lastno veličino, sam sebi zadosten, čeprav je vse njegovo delo papirnato in neodmevno, pestuje se v neki zlagani samopodobi, obenem pa priznava tudi nemoč, čeprav za hip. Medea Novak kot njegova mlada soproga Jelena Andrejevna deluje popolnoma odtujeno, skoraj v narkotični zdolgočasenosti, v njej so le utrinki čustvenega hrepenenja, a strah je je odpreti se življenju, ljubezni, zato je najbolj tragična figura v novogoriški predstavi. Sofja Aleksandrova v upodobitvi Ane Facchini je tiha ženska, ki jo razdaja čustvo do zdravnika Astrova, ki ji čustva ne vrača, zato se utaplja v svojem trpljenju, njena tiha govorica je boleča, trga ji telo in srce, venomer nekam hiti, da bi premagala notranji nemir, ki na koncu vodi v resignacijo. Gorazd Jakomini kot Astrov pa je že zdavnaj pozabil na življenje. Zato se zateka k ekološkim vprašanjem, pije, svoj poklic opravlja zdolgočaseno, nič ne pričakuje, a se zaljubi v Jeleno, v njem je vendarle še preblisk strasti, ki pa ne dobi svojega zadoščenja. S trenutnega območja ekstaze se takoj spet pritlehi, vrne v območje nezahtevnega bivanja, životarjenja. V Vojnickem (striček Vanja) kot ga je pokazal Radoš Bolčina pa se kaže neverjetna volja po življenju, po izstopu iz anonimnosti v dejavnost, to voljo je dolga leta tlačil v sebi, razdajal se je, skrbel za posestvo, mlada Jelena pa mu prebudi željo, sooči ga z lastno krivdo, ker je utišal svoje velike talente in zato je edini, ki še premore dejanje upora, ko skuša celo fizično obračunati s Serebrjakovom, ko se s strelom iz pištole skuša očistiti, nanovo hrepeneti, ljubiti. A tudi sam poražen, spet ujet v krog, ki mu ni konca, spet bridko razočaran, spet vrnjen v prejšnjost. Ustrezno noto tem usodam so dajali s študiozno oblikovanimi liki še Teja Glažar, Milan Vodopivec in Mira Lampe Vujičić. Tako oblikovan Striček Vanja z mnogimi rezi in posegi v besedilno predlogo učinkuje neposredno in nas sooča s svetom, v katerem je Človek vedno protagonist, pa čeprav poražen osebek v kolesju časa.

Marij Čuk, Primorski dnevnik, 3. 3. 2010