Skoči na vsebino

Anton Pavlovič Čehov

Striček Vanja

Anton Pavlovič Čehov

Striček Vanja

Djadja Vanja

1978

PREMIERA

8. september 1978

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
ANTON PAVLOVIČ ČEHOV: STRIČEK VANJA


Z izbiro »prizorov iz vaškega življenja« Antona Pavloviča Čehova je Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice – po nekaterih repertoarnih padcih v prejšnji sezoni – spet pokazalo precejšnje in zdrave ambicije; z uprizoritvijo, ki jo je režiral Dušan Mlakar, pa je v novo gledališko leto stopilo z nemajhnim uspehom, ki tovrstno stremljivost upravičuje in spodbuja tudi za naprej.
Izkazalo se je namreč, da lahko zahtevno besedilo ob izkušenem in zavzetem režiserju dovolj polno zaživi tudi v ansamblu, katerega igralske moči niso izenačene: predstava teh razlik sicer ne more izbrisati, lahko pa jih zabriše do te mere, da je – kot celote – ne ogrozijo, da so opazne, a v skupku odrskih izrazil ne več pretirano moteče. Tako smo v Primorskem dramskem gledališču gledali uprizoritev, ki je zaznala, izrazila in dovolj enakovredno prepletla številne plasti in odtenke čehovskega sveta: razčustvovanost in posmeh, bolečino in ujedljivost, vdanost in poniglavost in, kajpada, želje in nemoč, vzgibe in njihove nepremagljive zavore. Na prizorišču Svete Jovanovića – terasa je bila v višini prerasla z zamolklo zelenim bršljanom, zadaj so se bogato prelivale bele zavese – in v okusnih ter elegantnih kostumih Marije Kobi se je režiserju in nastopajočim posrečilo, da so nemalokrat ujeli in vzdržali tisto silovito in še zmerom presunljivo občutje zgubljenosti, epizodnosti in nepotrebnosti, v katerem se otepljejo in gasnejo postave Antona Pavloviča Čehova. Realistično, a načeloma pridušeno so ustvarili zagatno vzdušje vaškega salona in ga podlagali z mehko glasbo, z godbo čričkov, z bliski in gromi in ga slednjič – v lepem, poetično pomenljivem prizoru – še nagradili z zaveso dežja, ki je lesketaje in škrobotaje dopolnjevala samogovor strička Vanje.
Med nastopajočimi so to vzdušje najbolj odločilno soustvarjali Metka Franko, Mira Lampe in Matjaž Turk. Kot Jelena Andrejevna je Metka Franko gotovo odigrala svojo doslej najbolj polno, disciplinirano in izrazno bogato vlogo: mačje zdolgočasena in sanjavsko hrepeneča dama s čutnim altom in sprenevedavimi smehci je zdaj z odločnim zdaj v polsen odmaknjenim vedenjem zanesljivo obvladovala podeželski salon. Mira Lampe kot Sofija Aleksandrovna je – v prvi zahtevnejši vlogi v novogoriškem teatru – izražala čisto in prepričljivo dekliško zaupljivost, skorajda trmasto vero, s katero bo morala preživeti svoje samotno zorenje; kakovosten dosežek mlade igralke. V moškem delu ansambla je Matjaž Turk kot Astrov izostril predvsem samoironične, cinične tone; resignirani razumnik, nemara že preveč onkraj čutnosti, ki mu njegova dejanja in ravnanje soljudi samo potrjujejo dokončno skepso. Manj izrazit, na trenutke tudi medel, je bil Sergej Ferrari kot Vojnicki: njegov striček Vanja je bil razbolel, zgubljen in zagrenjen le v intonaciji stavkov in v vnanjih kretnjah, globljega občutja epizodnosti in zamujenosti pa ni dosegal. Jože Zupan kot Srebrjakov je bil sicer oblasten, muhast in puhel starec, a še premalo grozljivo nasprotje ljudem, ki slepo verujejo vanj. Teljegin Toneta Šolarja – z izrazito masko in z mehko vdanostjo v svojo usodo – in Marina Berte Ukmar – topla, s kmečko pametjo obdarjena pestunja – sta primerno dopolnjevala središčne postave. Sodelovala sta še Breda Urbič in Milan Vodopivec.
»Striček Vanja« v režiji Dušana Mlakarja je torej uspešen in obetaven začetek nove sezone v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici; dosežek, ki opogumlja in zavezuje.
Aleš Berger, Naši razgledi, 27. 10. 1978.