Striženke

V medijih

STRIŽENKE
Premiera za mladino na odru Primorskega dramskega gledališča

Besedilo Mirjane Stefanović in Faruka Sokolovića Striženke v prevodu Bogdana Gjuda je eno tistih besedil za mladino, ki se po eni strani zavestno odpovedujejo prinčevskih in sneguljčičarskih pravljičnih motivov in se tematsko ukvarjajo s sodobnim otroškim doživljajskim in spoznavnim svetom, po drugi strani pa se odpovedujejo tudi fabulativni koherentnosti, s čimer pravzaprav iščejo nove dramaturške in gledališke možnosti uprizarjanja del za mladino. Striženke zato učinkujejo kot nekake navržene skice z jasnimi pomenskimi jedri, vendar zaradi hotenja, da ne bi bile didaktično vsiljive, praktično tudi brez poant, brez zaključkov. Princip, v bistvu mozaična dramaturgija, ki šele v celoti združuje neko misel, pa še to ne preveč eksplicirano zaradi primarne želje, da bi mlademu gledalcu razgrnili njegov miselni in doživljajski svet. V celoti pa je ta tekst organiziran kot igrica, kot neka organizirana umetniška celota, ki naj ob svoji tematiki in izpovednosti tudi seznanja mladega gledalca z vsemi najrazličnejšimi elementi gledališča.
Tu je že v osnovi pravilno poprijel režiser Iztok Tory: njegovo gledališče se začenja s povabilom v dvorano, s sproščenim animiranjem mladega občinstva, iz česar zrase igrica, z režijskim konceptom postavitve kabareta ali mogoče tudi zabavne prireditve. Zaradi take zasnove se namreč lahko kot režiser docela razživi: predstava ni več zavezana eni sami formi, tako lahko razpolaga z ritmom predstave, prav tako tudi s kombinacijo humorja in poetičnosti. S tem pa je režiser Tory tudi močno nadgradil besedilo v izraznem in pomenskem smislu, hkrati pa ga je tudi trdneje organiziral v skladno celoto. Na preprosti, pa učinkoviti in slikoviti sceni Gregoryja Hilla, ob domiselnih ter s sceno in režijskim konceptom zlitih kostumih Milene Kumarjeve, ob simpatičnih, zabavnih besedilih songov Bogdana Gjuda in izvrstno originalno glasbo Aleša Kersnika, glasbo, ki se navezuje na sodobno melodiko nacionalnih glasbenih zvrsti, (predstava je prav zaradi njegovega deleža na nekaterih mestih že zelo blizu musicalu) ter ob simpatični razživeti igri Mire Lampetove, Nevenke Vrančičeve, Iva Barišiča (ki je hkrati nevsiljivo izstopal kot vodja igre) in Milana Vodopivca, se dogodi enajst prizorov iz otroškega sveta: od izgona princa iz pravljic (in igralčevega izstopa iz marionete!), mimo dogodka v čudnem mestu Nazaj, mimo humornih interpretacij tistih snovi, ki jih otrok sprejema z opazovanjem vsakdanjega življenja (kavboji, »malarji«), mimo dogodkov, ki se otroku zgodijo (dobi bratca, se spre s prijateljico), mimo vednosti, ki prihajajo iz šolskega življenja (tuji jeziki, galaksija), vse do poetičnega finala s prihodom pomladi: vse skozi igrivo poigravanje, ki se na koncu zresni. Tako je predstava v celoti v precejšnji meri zapolnila praznine ali površinskosti, ki jih je zagrešilo besedilo, predvsem pa postane zabaven, igriv in hudomušen gledališki dogodek, katerega želja je predvsem, da bi sproščal otrokovo fantazijo ne samo v doživljajskem, ampak tudi v gledališkem svetu.
V igri plesa, pesmi in pantomime sta kreativno sodelovala še Ivan Mignozzi in Andres Valdes.
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 24. 12. 1977.