Ta nori dan

V medijih

V Primorskem dramskem gledališču, v dvorani v Solkanu, je bila sinoči premiera tragikomedije Ta nori dan; njen avtor je sodobni avstrijski dramatik Peter Turrini, slovenskemu občinstvu znan po Alpski sagi, po enodejankah Jožef in Marija in Lov na podgane ter po igri Meščani. Predstavo ocenjuje France Vurnik.
France Vurnik: Triinštiridesetletni uspešni dramatik Peter Turrini se v svojih dramskih tekstih razkriva kot neprizanesljiv, stvaren kritik sodobne meščanske morale, predvsem visokega meščanstva. V svoji igri Ta nori dan, kakor je naslov Der tollste Tag poslovenil prevajalec besedila Matjaž Šekoranja, izvira pa iz zgodnjega Turrinijevega obdobja, iz začetka sedemdesetih let, ta svoj kritiški namen dosega z jedko in duhovito parafrazo Beaumarchaisove komedije o Figaru. To delo se je v slovensko zavest vraslo v Linhartovi predelavi z naslovom Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Pri Turriniju je Ta veseli dan postal Ta nori dan, lahko pa bi dodali še ta kruti dan z obračunom. Kakor pravi avtor sam, ga je pri aktualizaciji te vaudevillske komedije vznemirjala ugotovitev, da so »okoliščine močnejše od besede« in da je »nasilje močnejše od humorja«. Že po uvodnem prizoru, v katerem Figaro in Suzana urejata svojo spalnico steče zgodba o Figarovi ženitvi po Turrinijevi volji, ki s sarkazmom in ironijo prikazuje absurdni ceremonial okoli grofa Almavive, grajenega na ciničnih intrigah, v katerih se je avtor potrdil kot duhovit oblikovalec dialoga. Intrige se vrstijo vse do trenutka, ko grof Almaviva hoče speljati Figaru njegovo nevesto Suzano. Figaro ga namreč zadavi, kajti po Turrinijevem prepričanju in tudi po logiki razmerij med pripadniki družbenih plasti se zapleti niso mogli končati v takšni pomirljivi obliki, kot jih je dobrohotno prikazal Beaumarchais. Posrečen pristop, še zlasti zaradi izostrene ironije in aktualizacije besedila, gre pa za povsem novo dramsko besedilo, oprto na zgodbo in like Figarove svatbe.
Turrinijevo tragikomedijo je na odru Primorskega dramskega gledališča zrežiral Miran Herzog kot zelo čisto in v stopnjevanju tekočo predstavo z nekaterimi poudarki v detajlih, značilnih za ilustracijo celote. Na barvnih kontrastih oblikovano sceno je posrečeno zasnovala Sanja Jurca, ki je oblikovala tudi stilizirane in značajsko opredeljene kostume. V uglašenem in izenačenem ansamblu so z izraznimi poudarki izstopali zlasti Janez Starina kot grof Almaviva, Jože Hrovat kot Figaro, Mira Lampe-Vujičić kot Suzana in Ivo Barišič v vlogi groteskne figure snovalca intrig – Bacilija. Predstava, ki z ostrino humorja izziva premislek.
France Vurnik, Radio Ljubljana, Dogodki in odmevi, 6. 3. 1987.