Tast po sili

V medijih

TAST PO SILI

Medtem ko so razmere nad Goriškim gledališčem še v znamenju vprašanja, razvija skupina goriških gledališčnikov živahno odrsko dejavnost, katere posledica je 71. premiera na odru v Solkanu. S to je začelo Goriško gledališče svojo novo sezono 1968-69. Uprizorili so Goldonijevo komedijo »Tast po sili« (Un curioso accidente). To je bila prva uprizoritev tega dela na slovenskem odru.
Delo je ponašil iz beneškega v slovensko-tržaško narečje režiser Jože Babič. Iz Holandije ga je prestavil v Trst. Kljub obema prestavitvama – to velja zapisati že uvodoma – pa je režiser s svojimi sodelavci uspel dati dokaj Goldonija, dokaj čistega teatra razigrane radosti in – bolj kot kaže zunanji videz – poglobljenega humorja. Ni slučaj, da dandanes po Evropi ponovno odkrivajo Goldonija. V napeti situaciji naših dni so njegova dela prava in plemenita sprostitev.
Na slovenske odre so doslej prenašali Goldonija bolj režiserji kot pa literarni poznavalci njegovih del. Morda prav zato na Slovenskem še nismo doživeli uprizoritve najboljšega, kar je Goldoni napisal: njegove »Počitniške trilogije«. »Tast po sili« nam je spet prinesel režiser, čeprav gre za manj znano komediografsko delo, za nekakšno serialko s klišejskimi tipi, napisano na kožo Goldonijeve igralske skupine, ima tudi ta komedija značilne goldonijevske kvalitete.
Prvi slovenski izvajalci »Tasta po sili« so nam dokaj teh kvalitet tudi uspešno posredovali. Predvsem je Jože Babič zastavil svojo režijo ambiciozno in jo je izdelal skoraj do zadnje podrobnosti. V uprizoritev je vnesel mnogo spretno dozirane dinamike, igra je kakor iz enega kosa in od začetka do konca komunicira z gledalcem.
Igralski ansambel je režiserjevo zamisel bolj ali manj dosledno izvedel. Za Staneta Lebana v osrednji vlogi bogatega trgovca Filiberta se zdi, da je Goldoni napisal to komedijo nalašč zanj. Metka Ferrarijeva je z mnogo temperamenta uprizorila lik zaljubljene Giannine. Njeno protiigralko Constanzo je z veliko odrsko kulturo odigrala Teja Glažarjeva. V določenih trenutkih je bila prav rokokojsko porcelanasta, medtem ko je ansambel kot celota včasih preveč fizično obračunal s plavajočo, skoraj breztežno igro, ki jo zahteva rokokojski oder.
V vlogi Constanzinega očeta, skopega in nosljajajočega bankirja Riccarda je prijetno presenetil Ernest Zega, ki je bil zlasti v soigri z Lebanom zares posrečen. Aleksij Pregarc se je spoprijel z likom poročnika Coterieja. Podoba rokokojskega oficirja – bili so navidez ženskasti v lasulji, trakcih in čipkah ter čeveljcih z visoko peto, toda na bojišču so bili trdi borci – mu še ni uspela do izenačenosti; verjetno bo svojo vlogo še dodelal. Režiser si je dobro zamislil tudi oba predstavnika bogatemu meščanskemu sloju podrejenega služabniškega sloja: hišne Mariane in sluge Guascogne, ki sta ju upodobila v tem smislu Berta Ukmarjeva in Sergej Ferrari.
Uprizoritev poteka v posrečenem in zlasti barvno izredno ugodnem scenskem okviru Vladimirja Rijavca in v kostumih Anje Dolenčeve. S kvalitetami teksta, igre, opreme in režije se bo to novo delo Goriškega odra brez dvoma priljubilo širokemu krogu gledalcev.
Sandi Sitar, Primorske novice, 28. 9. 1968.