Skoči na vsebino

Carlo Goldoni, Werner Fassbinder Rainer

Tico-Tico bar

Carlo Goldoni, Werner Fassbinder Rainer

Tico-Tico bar

La bottega del caffè - Kaffeehaus

Krstna uprizoritev

PREMIERA

18. junij 1993 Grad Kromberk

Koprodukcija

Primorsko dramsko gledališče, Festival Ljubljana in Dom španskih borcev.

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

Carlo Goldoni - Rainer Werner Fasbinder: Tico-tico bar

Tudi Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je sinoči predstavilo zadnjo premiero v tej sezoni. V koprodukciji s Festivalom Ljubljana, TV Slovenija in Domom Španski borci so v parku pred gradom Kromberk uprizorili Goldonijevo Kavarnico v priredbi Reinerja Wernerja Fassbinderja in uprizoritveni, našemu prostoru namenjeni adaptaciji Vita Tauferja, režiserja in Srečka Fišerja, lektorja. Tako je Kavarnica postala Tiko Tiko bar in sinoči si je dogajanje v tem barčku ogledal tudi Vladimir Kocjančič.
Vladimir Kocjančič: Čeprav se v ozadju, začelju Kromberškega gradu bohoti svetleči napis Casino, kraj vsakršnih hazarderskih in mesenih strasti je tisto, kjer bomo dogajanje opazovali vendarle teater, opozori na začetku v svojem prologu lastnik barčka Iztok Mlakar. Nič ni tako kot se nam vidi, ampak malce drugače, kamnita kolonada so navadne kulise in marmornati šank je samo z ultrapasom prevlečena iverka. In tudi igralci, ki jim je Fassbinder dal podobe, strasti in miselni svet današnjega časa, nas z nekoliko poudarjeno masko opozarjajo, da so prišle v naš čas iz Goldonijevega, oziroma, da so kot tipi vsakršnih hazardov in strasti in prevar pravzaprav večni, vedno zapleteni v poraze in zmage, neuspešne pobege od ene ženske k drugi, pa seveda tudi v lastno naivnost in goljufijo drugih. Ves čas pa seveda razpeti tudi med tistim, kar so in kar bi sicer radi bili, oziroma za kar bi se radi kazali. Tak svet bi se kakemu moralistu seveda lahko zdel hudo črn, toda Fassbinder je v svoji priredbi ukinil vsakršno moraliziranje, režiser Vito Taufer, ki ga sicer že poznamo kot duhovitega uprizorovalca komedij pa je Tiko Tiko bar z vso razigrano domiselnostjo in komedijanstkim žanrom uprizoril kot izjemno zabaven vrtiljak nikoli potešenih strasti. In ker te strasti poganjajo življenje njegovih oseb, jim ni nikoli mogoče uiti, ni se jim mogoče odreči in jih tudi zatajiti ni mogoče, kadarkoli se zanje le pojavi priložnost. Največja vseh strasti pa je seveda denar in okrog njega se v Tiko Tiko baru vse vrti. Lastnik igralnice ga ima seveda največ, za temnimi očali skriti samozavestnež, kot gost ga igra Jurij Souček, bo seveda v fantastični maškeradi cezar, človek, ki je vedno navajen uravnavati svet po lastnih željah. Pravi lev v igralnici in na odru življenja je Leandro, grof, ki ni grof, hvaležna vloga, ki jo Dare Valič kot gost odigra sijajno, človek ki ima v hazardu več sreče kot v življenju, v katerem mu seveda sledi in ga lovi njegova zakonita žena, komedijsko markantna figura Mire Lampe-Vujičić; tako se mora plesalka Liza Ora obrisati pod nosom za leva in za denar. Naivno, pa nikdar poraženo barsko damo šarmantno odigra Teja Glažar. Nepomembni gobezdač Don Marcio v prav nonšalantni podobi Iva Barišiča odigra največjo goljufijo v svojem življenju, ko petnajsti natakarja Klapola, starega brundača, poštenjaka in naivneža, ki je vse svoje življenje spravljal prihranke. In ko Stane Leban v tej vlogi pravi, da gre domov jokat, se nam zdi, da bo jokal stoično. Tudi večni poraženec v hazardu, Evgenijo, igra ga Rastko Krošl, bo konec koncev predvsem po zaslugi svoje žene Viktorije, Alenke Vidirih, ki bo pokazala drugo, živahnejšo plat svoje nature, prišel na račun in njegovo finančno polomijo bo poplačalo delničarstvo v igralnici. Tako se bo vse skupaj končno prav uredilo in po tej zabavni predstavi bo publika znova vedno odhajala nasmejanih obrazov.
Za konec sezone je tako tudi prav.
Vladimir Kocjančič, Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 19. 6. 1993.