Tistega lepega dne

V medijih

TISTEGA LEPEGA DNE V DOBRI POSTAVITVI IN IGRI
Za dramatizacijo poskrbel Srečko Fišer, za režijo pa Boris Kobal

Ciril Kosmač je novelo Tistega lepega dne objavil leta 1938 v Sodobnosti in konec koncev presenetil, kajti umetnina je nastavljena humorno in razposajeno, kot v pisateljevem opusu nikoli poprej in niti pozneje. Lahno karikiranje likov, blaga satirična ost, neprikriti odpor zoper fašizem, rešilna bojevita sproščenost, sentimentalnost, klenost in izjemna človečnost, da ne govorimo o mojstrski strukturi novele – vse to vpenja besedilo v izjemni literarni dosežek, ki je v svoji navidezni preprostosti izstopajoča mojstrovina slovenske književnosti med obema vojnama. Iz tega je leta 1962 nastal kultni film režiserja Franceta Štiglica. Povedano ni brez pomena za razumevanje napora, ki ga zahteva prenos proznega tlorisa na gledališki oder. Srečko Fišer je moral pri dramatizaciji Tistega lepega dne preseči literarno zgodovinski spomin, opustiti močno sled beločrnega filmskega zapisa in ugledališčiti kopico najrazličnejših leg, likov, značilno Kosmačevo psihologijo ter družbeni okvir, natančno določen čas italijanskega fašističnega zla. Fišerju je vse to uspelo z natančno gledališko zarisavo prizorov in celote, z jezikovno dinamiko, pri čemer se je poslužil vipavsko goriškega narečja in diferenciral jezikovne plasti, glede na osebe, na italijanščino in slovenščino oziroma narečno barvo.
Otvoritvena predstava Primorskga dramskega gledališča je že s temi nastavami obetala dogodek, vreden premisleka in ogleda, neglede na dan uprizoritve (28. september), ki je sovpadal z 90-letnico rojstva Cirila Kosmača. Ampak vsa ta izhodišča bi ostala votel nič, prazen papirnati prostor, ko ne bi zaživela svojega avtohtonega, povednega in umetniškega življenja na odru. Skratka, ko sporočilo Tistega lepega dne ne bi dobilo telesnosti in duše. Za to je poskrbel režiser Boris Kobal, ki je okolje, dejanje, preko 30 nastopajočih povezal v celoto. Razdrobljenost cele vrste miniaturnih likov je moral sestaviti v skladen mozaik, ki je s svojo večplastnostjo izražal robatost, nežnost, duhovitost, romantične utrinke, Fellinijevsko sentimentalno grotesknost, kmečko pamet, gosposko priliznjenost in še in še ter pri tem paziti, da ne zdrkne na raven »ljudske igre«. Kobal je v prvem dejanju (v drugem ustvarjalnemu navdihu rahlo spodrsne) z veliko kreativnostjo in smislom za mero obenem zlil v žlahtno posodo pravega komedijantstva vse prej omenjeno. To gre še dodatno podčrtati: prehodi v situacijske lege so dodelani in podvrženi uprizoritveni logiki, iz ogrodja ne štrlijo nikakršni moteči elementi, nič ni prepuščeno naključju, vsak gib igralcev, vsako njihovo dejanje dobi razlago v njihovem poznejšem reagiranju in razvoju. Razne prehode povezuje harmonika slepega muzikanta, ki daje določen kolorit, a nikakor ne prehaja v protagonizem. Tudi to je uprizoritveni dosežek. In humor, ki večkrat prav naravno izvabi smeh iz še tako zadrtega in togega gledalca, ni vsiljen, marveč spet v logiko strukture, samo po sebi umeven, brez namena, da bi s šmirantstvom hotel doseči naklonjenost avditorija. Bodi podčrtano: v tkivu primorske vasi se ne dogaja nič takega, da bi mejilo na enkratnost. Tu so vaščani, ki se zbirajo v gostilni, sta ljubezenska in spolna strast, je prizadevanje duhovnika za ohranitev slovenske besede in pesmi, so fašistični zavojevalci in domači izdajalci. Vse tako preprosto in znano, a prav ta preprostost je moč predstave. Kobala ni zamikalo estetsko nadgrajevanje pristnega občutja Kosmačevega in Fišerjevega besedila, ni zanimalo estetiziranje samo po sebi in v sebi. Dodal je le nekaj primesi, ki so močno zaznamovale dogajalni čas in smo jih že opisali. V tem, v navidezni preprostosti, razpoznavnosti in jasnosti je moč novogoriške uprizoritve, ki se dogaja na realistični in funkcionalni sceni Janje Korun, igralci pa se gibajo v odličnih kostumih Marije Vidau.
Igralci. Izrazite kreacije, močne individualizirane in samostojne, blago karikirane, hkrati klene in premočrtne, a vendarle polne človečnosti in ponosa, celo do take stopnje, da v hudem času tridesetih let prejšnjega stoletja ne izpadejo trpeče in usmiljenja vredne, ampak narobe, kot Ljudje, ki zavračajo uniformirano sprijenost in prisegajo na poštenost lastne in narodne biti. Janez Starina kot premeteni župnik, zaupnik in konspirativno središče upora, Iztok Mlakar kot omahljivi ženin Ludvik, zborovodja Jože Hrovat, tenente Boris Mihalj, karabinjer Rastko Krošl, trojica izdajalcev z izstopajočim Modestom, ki ga je oblikoval Milan Vodopivec, Marjanca Krošl kot Pečanka, gostilničar Stane Leban, Padar Aleksandra Krošla in Hedvika Lare Jankovič, da omenimo le izrazitejše, so izrisali vse potrebno za duhovito galerijo osebnosti, ki so dajale ton in ritem, hudomušnost in radoživost. V glavni vlogi Štefuca je nastopil Radoš Bolčina, ki je svojim velikim stvaritvam zadnjega časa dodal še eno. Bolčinov Štefuc je na vsej črti prepričljiv in neobičajno zarisan, tako da gre njegov lok od hitrega srda, robatosti in izzivalne napadalnosti, vse do nežnosti, skrbi za usodo sočloveka ter prvobitne poštenosti. To ni vaški norček, Krjavelj, marveč človek s širokim zaledjem čustva, ki ga upogiba s svojo postopaško držo, a je vedno prisotno. Lik, ki se zariše v zavest tudi s fizičnim poudarjanjem emocionalnih stanj.
Tistega lepega dne je neposredna predstava, brez pretenzij po izražanju filozofije ali sociološkega prereza časa, iskanja vzroka in posledice. Je pa po svoje tudi to. Predvsem pa je igra, ki jo gledamo z zadovoljstvom.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 30. 9. 2000