Tramvaj Poželenje

V medijih

OD ILUZIJE DO PROPADA
PDG uprizorilo Williamsov Tramvaj poželenje

O Tennesseeju Williamsu smo imeli že večkrat priložnost pisati, tako glede uprizoritve njegovih del v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu kot v italijanskem stalnem gledališču FJK. Williams je kot eden vidnejših predstavnikov sodobne ameriške dramatike seveda zanimiva pisateljska pojava, vendar to ne pomeni prav nič, če ne bi njegova dramska dela nosila v sebi sporočil, ki jih lahko z močnim emotivnim nabojem prenašamo v vsakršna okolja. Predvsem takrat, ko grebemo pod plastjo konkretnega, oprijemljivega videza in se soočamo z večnimi temami, kot so konflikt posameznik – družba (okolje), minevanje in kategorija časa, kar vse je pri Williamsu izostreno v travmatično-dramatični psihologizem, ki se vije iz frustrantnih leg v iluzijo in popolnoma arealno življenje. Z drugimi besedami povedano: človek se zaradi svoje dedne obremenjenosti, lastnih »napak«, nesrečnem druženju s sočlovekom, netolerance in neprilagodljivosti znajde na točki, ko mu zmanjka tal pod nogami, ko začne lagati samemu sebi in živeti v iluzornem svetu. Ko se mu še ta svet v ostrem soočanju z realnostjo časa, prostora in ljudi poruši, se v njem zlomi vse, da postane breztežen, do norosti odtujen, živ mrtvak.
Jasno je, da povedano izhaja iz ponovnega srečanja z dramatiko Tennesseeja Williamsa, natančneje povedano – z njegovim »Tramvajem poželenja«, ki ga je kot otvoritveno predstavo sezone (premiera je bila v četrtek) Primorskega dramskega gledališča oblikoval režiser Dušan Mlakar ob dramaturški pomoči Mihe Trefalta. Naj bo kako gledališko delo še tolikokrat uprizorjeno, vedno ponuja nekaj novega, v navidezni statiki je lahko izjemno dinamično, kar je tudi primer novogoriške uprizoritve, v kateri se Mlakar ni poslužil »šokantnih« novatorskih prijemov, ampak je zvest svojemu videnju gledališča, ki je grajeno na estetskem in harmoničnem stapljanju dramske povednosti, pustil krila prvobitnemu fabulativnemu razvoju. S tem je dosegel ostro kristaliziranje psihološke razvojne črte, ki je dosegala močne emotivne viške do končnega zloma protagonistke Blanche. Da, Blanche, ki pride na »obisk« (izgnana iz mesta, kjer je poučevala angleščino in kjer je »zapravila« posestvo, zaradi »nemoralnosti«) k sestri Stelli in njenemu soprogu Stanleyu. Tu se dogodi njen popoln propad v konfliktu s Stanleyem, ki je seveda povzetek vsega, kar družba slavi pri moškem: je virilen, glasen, prebrisan, gospodovalen in ambiciozen. Blanche pa skuša zbežati od časa, skuša ga ustaviti, zato se kaže vedno v mraku, da ne bi bilo videti njenega staranja, zato živi v iluziji čistosti, da bi prikrila svojo nimfomansko poželenje. Dvojnost, seveda, ki pa ne more trajati, kajti dvojnost je trazgresija, ki ji naš svet in Stanleyji v njem ne prizanašajo. Dvojnost je tudi nezmožnost živeti, je pomanjkanje notranje moči, je nihanje med zavestjo in nezavednostjo in sploh ni pomembno, kakšne travme so ta labilna stanja spodbudile, konkretni svet se ozira le na oprijemljivo in trdno. Na tem gradi, kot Stanley, svojo obstojnost.
Premiera Primorskega dramskega gledališča je po našem mnenju izpostavila v prvi vrsti vse našteto. Z natančno razčlembo in vodenjem režijskih niti je Dušan Mlakar na točno opredeljujoči sceni Miodraga Tabačkega vzpostavil na odru in prenesel v dvorano tisto dramatično emotivnost, ki mogoče ne bo »komercialna«, je pa iz človeškega vidika dragocena. Tej zgoraj opisani ideji je vzorno sledila igralska ekipa PDG, v prvi vrsti nosilka glavne vloge Mira Lampe-Vujičić. Njena Blanche je od prvega akorda do zadnjega uresničila magnetni lok končnega osebnega propada, ko se ji iz rok izmuzne še zadnja bilka, ki bi lahko osmislila eksistenco oziroma nakazala perspektivo. Z veliko notranjo energijo je poustvarila lik, ki ni nikoli zapadel v konvencionalnost, ampak je s svojo človečnostjo in psihološko koncentracijo spletel niti močne dramatične ekspresivnosti. Na drugi strani je Bine Matoh kot Stanley vseskozi protipol Blanchini dvojnosti, je tisti »normalen« človek, ki hoče zrušiti vsa dvoumja, vzpostaviti v svoji družini tudi tista hierarhična ravnotežja, ki jih je Blanche zrahljala. Pri tem seveda tudi uspe in s svojim likom izostri človeški trk ter potrdi zmago »normalnosti«. V tem mu konec koncev sledi tudi Stella, Blanchina sestra, ki jo je oblikovala Stanislava Bonisegna z nihanjem v privrženosti zdaj sestri, zdaj možu, v finalu prizadeto tiha, kot Mitch Iva Barišiča, ki se iz osvajalske nežnosti ob soočenju z resnico prelevi v neizprosnega sodnika. V ostalih vlogah, ki so dopolnjevale ta mračni milje, so nastopili še Milan Vodopivec, Metka Franko, Aleksander Krošl, Dragica Kokot, Rastko Krošl, Alenka Vidrih in Darko Komac. Kostumografka je bila Alenka Bartl, lektor Srečko Fišer, za glasbeno opremo je poskrbel Ilija Šurev, za luči pa Samo Oblokar.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 6. 10. 1991.