Tri sestre

V medijih

UTRINKI IZ MINULE SEZONE

Primorsko dramsko gledališče – Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre (premiera 17. januarja 2002)

»Spoštovani publikum,
dobrodošli v cirkusu Čehonte!
Nocoj vam bomo prikazali uganko časa
in prostora,
uganko človeka
in njegove
ure …«¹

Ko delam rezime minule sezone, mi kot najboljša predstava absolutno ostaja v spominu uprizoritev Treh sester v režiji Jerneja Lorencija. Da bi preverila, kaj je naredilo name tako močan vtis, sem si jo še enkrat ogledala na kaseti in jo primerjala z uprizoritvijo z začetka te sezone, v Slovenskem mladinskem gledališču in režiji Tomija Janežiča.
Predstavi med sabo ne bi mogli biti bolj različni; medtem ko prva razkriva Čehovovo mojstrovino v vsej njeni kompleksnosti in raznorodnosti, jo druga poskuša karseda poenostaviti. Rezultat je ta, da se Lorencijev pristop izkaže za nadvse ustreznega, Janežičev pa zaide v slepo ulico.
Pri Čehovu je pač tako, da – tudi v Sloveniji, kjer sta predstavi že štirinajsta in petnajsta uprizoritev tega teksta – že dolgo ne hodimo več gledati zgodbe, ampak način, kako nam bo poskušala biti čimbolj približana; kako nas bo poskušala čimbolj prizadeti.

»Videli boste
ljudi,
pri katerih je čevelj
mera za globino,
prst za višino,
ljudi,
ki kot aperitiv pijejo
solze,
za predjed si nastrgajo izgubljene
ideale,
za glavno jed si strežejo kuhan
obup,
solato
iz žalosti pa pokapljajo
s kisom
prihodnje
sreče.«

Kot Lorenci prizna v intervjuju v gledališkem listu, je v Čehovu odkril »vse, kar se je zgodilo po njem; napovedal je vse bistveno v dramatiki ali gledališču 20. stoletja. Prepričan sem, da sta Beckett in Ionesco črpala iz Čehova. In tudi Heiner Müller. Sploh celotna dramatika absurda. Zdi se, kakor da je Čehov spet postavil nov začetek, iz katerega je bilo mogoče iti kamorkoli; po njem je dramatika šla v tisoč smeri, a le zato, ker je prej bil Čehov – mislim, da se to brez njega ne bi zgodilo. /…/ Zavedal se je, da tragedija ni več mogoča, ker nimamo skupnega metafizičnega imenovalca, in se odrekel antagonizmu. Ugotovil je, da obstajajo drobci življenja, ki jih je treba zgostiti, v pravem trenutku izbrati prave, jih izostriti in preprosto izpovedati.«
In točno ti dve bistveni ugotovitvi (prva morda ni nujno povsem resnična, je pa absolutno povzetek občutka, ki me prevzame ob vsakem soočenju z dramsko literaturo Čehova) sta izraženi tudi v predstavi: po eni strani konglomerat najrazličnejših stilov, ki izhajajo iz natančnega razbiranja vsake posamezne replike, po drugi pa niz drobnih »tragedijic«, ki so posejane preko vsakdana in ki primerno zgoščene ustvarijo neponovljivo odrsko atmosfero. Lorencijeva predstava se tako začne kot beckettovski Konec igre, se preko skoraj idilično vedrega prvega dejanja, kjer Veršininov prihod prinese upanje na možnost spremembe, prevesi v na trenutke krut in nadvse streznjujoč realizem drugega dejanja, ki se nadaljuje v kataklizmično rezimiranje posameznih usod po požaru v tretjem dejanju in zaključi z napol nerealnim četrtim dejanjem, v katerem na povsem beli sceni vse osebe nenehno zrejo nekam daleč, v prihodnost, in zdi se, kot da bi govorile in delovale bolj po zakonitostih sanj. Vsa jalovost žitja in bitja treh sester se dovrši v sprevrženi ponovitvi praznovanja z začetka, ko se vse tri v plesu zberejo ob torti: namesto slovesa od Irine, ki naj bi se končno poročila (seveda s človekom, ki ga še zdaleč ne ljubi), to praznovanje – ob vesti, da je bil pravkar v dvoboju ustreljen baron Tuzenbah – zazveni kot višek resignacije in absurdističnega komentarja obenem.

»Prikazali vam bomo igro,
takšno, kakršna je,
brez okrasov,
usmiljenja,
odvečnih interpretacij
ali sodobne demokratične patetike.«

Novogoriške Tri sestre ne skrivajo fragmentarne strukture izvirnega teksta, nasprotno, iz te razbitosti, raztrganosti in navidezne nepovezanosti tako replik kot prihodov oseb na oder in razpoloženj črpajo inspiracijo za niz izjemno intenzivnih vzdušij; pri tem se ne ustrašijo niti kakega trenutka prostega teka, saj ga nemudoma prekrije moč čustev, ki sledijo. Besedilo tako nanovo zaživi v vsej svoji kompleksnosti in nam razpre paleto teh enkratnih, a hkrati tako popolnoma vsakdanjih in (v teh sto letih od nastanka besedila) vedno znova ponavljajočih se človeških usod. Bistvo lucidne Lorencijeve interpretacije pa je še v nečem: v pogumni zavesti o času, kar je izrazil z nenavadno igralsko zasedbo. A nenavadna je le na prvi ogled – tri sestre, ki naj bi bile stare od dvajset do trideset let, igrajo Štefka Drolc, Mira Lampe-Vujičić in Teja Glažar – v trenutku, ko se zavesa dvigne, namreč na to diskrepanco povsem pozabimo; ne le, da spričo dovršenih igralskih kreacij vseh treh postane nemoteča oziroma nepomembna, še več: zafunkcionira kot svojevrsten, duhovit in nikakor ne vsiljen režiserjev komentar. Podobno nenavadna je tudi odločitev za preostali del zasedbe: Andrej, brat Olge, Maše in Irine, je Peter Musevski; njegova žena Nataša je Lara Jankovič; Veršinin, nesojeni Mašin ljubimec, je Vlado Novak; Kuligin, Mašin neznosni mož, je Radoš Bolčina; nesojeni Irinin mož baron Tuzenbah je Primož Pirnat; Soljoni je Rastko Krošl; stari Čebutikin je Ivo Barišič; prastara služabnika Ferapont in Anfisa pa Aljoša Koltak in Ana Facchini.
In igralci novogoriškega gledališča so se, skupaj z gosti, izkazali z izjemno intenzivno ansambelsko igro, ki jo lahko v tem trenutku zasledimo le še v ljubljanski Drami. Znali so prisluhniti vsem subtilnostim dramske predloge in slediti vsem zanimivim interpretativnim možnostim, ki jih ponuja. Poleg treh protagonistk, ki so svojo priložnost do konca izkoristile in so se očitno najbolje znašle prav v beckettovskem tonu, ostajajo tako v enako močnem spominu prav vsi: Peter Musevski najbolj v prizoru, ko pride k sestram s tremi točkami, s katerimi poskuša opravičiti svojo zavoženost; Nataša na začetku drugega dejanja, ko se pritožuje čez sestre in hkrati zaman zapeljuje Andreja (Lorencijev hommage opombi Čehova, da je v tem prizoru Nataša bolj kot nekakšna Lady Machbeth); Vlado Novak funkcionira s svojim zavajajočim svetovljanstvom, ki se nenehno giblje med nastopaštvom in umikanjem, skozinskoz kot idealno utelešenje Veršinina; Radoš Bolčina je ustvaril skoraj pretirano hrupnega in grotesknega Kuligina, ki s svojim praznim blefedranjem para živce tudi publiki, ne le Maši – in vendar mu je znal vdahniti tudi trenutke, ko zaslutimo, da se za tem skriva vsa groza spoznanja lastne bedne usode; Primož Pirnat je s suhim slovesom od Irine, tik preden gre prostovoljno umret v dvoboj, ustvaril enkratno atmosfero neznosne zle slutnje; Ivo Barišič je bil nadvse učinkovit v svoji dvojni funkciji pozabljivega starčka in skoraj zlobnega rezonerja (sporočilo, da je bil Tuzenbah ubit, pove skorajda z nekakšnim zadoščenjem); zanimiv je bil prizor, ko Ana Facchini moleduje, da bi kljub svoji starosti še smela ostati pri hiši …
Novogoriške Tri sestre so z nevsiljivo, a brezkompromisno inventivno in absolutno moderno režijo, ki se je potrudila izslediti bistvo vsake replike in prizorov ter ji našla najustreznejšo obliko, do maksimuma mobilizirale in izkoristile potencial igralskega ansambla ter prinesle niz neponovljivih atmosfer, ki so s kontrastiranjem besed, tona in dejanj prikazale uničujočo podobo njihovega življenja.

Vesna Jurca Tadel, Sodobnost 2002.

¹ Vsi citati so iz duhovitega prispevka Nebojše Popa Tasića z naslovom »Cirkus Čehonte Vam predstavlja Tri sestre (stoletje pozneje)« v gledališkem listu.