Troilus in Kresida

V medijih

SHAKESPEARE: TROILUS IN KRESIDA
Zadnja premiera v Novi Gorici

S svojo zadnjo premiero v tej sezoni se je Primorsko dramsko gledališče z uprizoritvijo Shakespearove »bufonade« »Troilus in Kresida« veselo in pomembno poslovilo od svoje dokaj uspešne gledališke sezone 1982/83.
Težko je ujeti v nekaj besed to Shakespearovo delo, ki ga vsekakor uprizarjajo manj kot, na primer, Hamleta, vendar je o »Troilusu in Kresidi« vseeno potrebno zapisati, da nosi v sebi vse žlahtnosti in dragocenosti Shakespearovega pesniškega in dramskega genija in da kljub svoji antično-renesančni vsebini, z junaki in prizori iz Iliade, oziroma grškega boja pred Trojo, neverjetno aludira tudi na naš čas in je v tem smislu, zlasti v letu 1983, ko smo priča izredni svetovni napetosti, še kako prisotna Shakespearova misel in spoznanje o nesmiselnosti vojne in krhkosti miru in da se človeško ravnanje od Grkov pred Trojo, elizabentinskih Angležev v vojni s Španijo in naše današnje ravnanje v bistvu ni prav nič spremenilo. Zato ni nič čudnega, če je Kott v svojih esejih o Shakespearu prav ob tej igri zapisal, da je »Shakespeare naš sodobnik« in da je »drama Troilus in Kresida« spor o eksistenci moralnega reda v okrutnem in nerazumnem svetu«.
In prav to spoznanje o današnji, aktualni navzočnosti pesnika z Avona v tem našem, skoraj apokaliptičnem času pred Orwellovim 1984. letom, je narekovalo režiserju Dinu Radojeviću (ki je v Novi Gorici že uspešno postavil nekaj Shakespearovih del), da je junake te »bufonade« oblekel v kostume tridesetih let našega stoletja (torej v čas med obema vojnama) in nam tako predstavil Shakespeara kot našega sodobnika. S takšno aktualizacijo »Troilusa in Kreside« se je režiser na eni strani spretno izognil mitologizaciji (čeprav je pri tem ohranil imena antičnih junakov in protagonistov), na drugi strani pa je prav te antične junake v oblekah in uniformah tridesetih let s slamniki in sprehajalnimi palicami (kostumi Jasne Novakove) tako naredil še bolj smešne, človeške in sodobne, za razliko od vzvišenih antičnih junakov Homerjevega kova. Poskrbel je tudi za nenehen, dinamičen in nepretrgan potek dogajanja ter z domiselno šotorsko ali cirkuško »plahto«, ki se po potrebi dviga ali pa pada (scena Drago Turina), premagal nenehno menjavo prizorišča. Predvsem pa se je režiser posvetil igralcem, ki so svoje vloge odigrali zagnano, z navdušenjem in tudi izrednim notranjim zadovoljstvom in veseljem nad igranjem samim, kar je vse prispevalo, da je ta Shakespearova »bufonada« ogrela in navdušila občinstvo. Pri tem je Radojević še posebno pozornost posvetil tudi orkestru »Novi lapis«, ki je z originalno glasbo Janija Kovačiča še bolj podčrtal vzdušje tridesetih let in pomembno prispeval k celovitosti režijskega koncepta tega, v bistvu nič kaj veselega »špektakla« o naših nraveh, početjih in dejanjih tako v vojni kot miru.
V predstavi je nastopil skoraj celoten igralski zbor Primorskega dramskega gledališča, nekateri izmed njih pa so uspešno odigrali kar po dve, zelo različni vlogi: tako je Ivo Barišič najprej odlično odprl predstavo s svojim prologom, nakar je bil obešenjaški in od vseh obrcani uspešen Terzit. Tone Šolar je bil enako prepričljiv tako kot Priam in kot Agamemnom, medtem ko je Sergej Ferrari sijajno upodobil Pandarusa kot Calchasa. Popolnoma v nasprotju s Homerjevim Hektorjem je bil Sandi Krošl malce naiven in robat, medtem ko je naslovno vlogo Troilusa odigral Janez Škof dovolj domiselno in prepričljivo. Tudi ostali »Grki in Trojanci« kot Paris (Darko Komac), Enej (Jože Mraz), Menelaj (Darko Komac), Ahil (Janez Starina), Ajaks (Karel Brišnik), Odisej (Stane Leban), Nestor (Janez Lavriha), Diomedes (Matjaž Višnar) in Patroklus (Jože Hrovat) so posrečeno združevali v sebi poteze antičnih, renesančnih in sodobnih ljudi, odlično so upodabljali svoje posamezne značaje in se vključevali v »bufonado« zelo uglašeno in sinhrono, pri čemer pa seveda niso izgubljali na individualnosti in barvitosti svojih vlog. Podobno velja tudi za ženski del nastopajočih, tako Heleno (Nevenko Sedlar), Andromaho (Dragico Kokot), Kasandro (Tejo Glažerjevo) in Kresido (Miro Lampe-Vujičić), ki so svoj pomemben delež in tudi kot vzrok trojanske vojne skladno dopolnjevale predstavo in se harmonično ujele s svojimi številnimi moškimi soigralci in tovariši.
Celotna predstava je pustila kar najboljši vtis, ob njej smo se dobro zabavali pa tudi ponudila nam je vrsto razmišljanj in spoznanj, ki so stara, kot je staro človeštvo sàmo in še do dandanašnjega časa ostala nerešena ali vsaj ne premagana. Sicer pa lahko tako za to sedmo, zadnjo letošnjo sezono Primorskega dramskega gledališča zapišemo s Shakespearom – konec dober, vse dobro.
Dušan Željeznov, Večer, 13. 5. 1983.