Trojanke

Trojanska vojna je končana, vsi trojanski junaki so padli; pred gorečimi razvalinami nekdaj slavnega mesta Trojanke in njihovi otroci čakajo na odhod v grško suženjstvo. Ženske, na čelu z ostarelo kraljico Hekabo, objokujejo žalostno usodo svojega mesta in sebe. Kraljičina hči Kasandra bo pripadla mikenskemu kralju Agamemnonu za priležnico, snaha Andromaha Ahilovemu sinu za ženo, hčer Polikseno bodo žrtvovali na Ahilovem grobu, kraljica sama pa bo sužnja Odiseju. Tudi Andromahinemu otroku, ki je njihovo zadnje upanje za obnovo mesta, neizprosni zmagovalci določijo, da mora umreti. Za vse zlo Trojanke obsodijo lepo Heleno, ki jo je princ Paris brez težav speljal špartanskemu kralju Menelaju, začetniku te vojne. Obračun žensk je neizprosen, vendar ne more omiliti tragike povojnega trpljenja. Medtem ko se goreče mesto podira, Trojanke zapuščajo rodno zemljo in odhajajo v suženjstvo.

Evripidova tragedija iz leta 415 pr. n. št. je postavljena v mitsko dobo trojanske vojne, a je najverjetneje dramatikov komentar na takrat aktualno peloponeško vojno, v kateri so se Atene bojevale s Šparto; morda tudi na atenski pohod na nevtralni otok Melos ter poboj ali zasužnjenje tamkajšnjega prebivalstva. Evripidove ideje so bile za takratne Atene revolucionarne in prevratniške, zato je na tekmovanju dram večkrat pristal na drugem mestu. V svojih delih se je pogosto zavzel za »ponižane in razžaljene«, za sužnje, ženske, v Trojankah za ujetnice iz Atenam sovražnega mesta. Drama je obsodba nepravičnih vojn, sprašuje se o odgovornosti in krivdi zanje, zato je razumljivo, da je bila večkrat uprizorjena v kontekstih aktualnih političnih razmer. Najbolj znana je adaptacija Jeana Paula Sartra, ki vsebuje implicitno kritiko evropskega imperializma v Aziji, leta 1971 pa je bil posnet film režiserja Mihalisa Kakogiannisa s Katherine Hepburn v glavni vlogi. Prvo slovensko uprizoritev Trojank je postavil Jaša Koceli, ki je prvič režiral na našem odru.