Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Trojanke, vojna in moški

Le Troiane, la guerra e i maschi. Una Re-Visione Necessaria

Krstna uprizoritev

Nujna re-vizija

PREMIERA

1. julij 2022
Cortile Della Reggia – Capodimonte, Neapelj, Italija

1. december 2022
Gledališče Ivo Chiesa, Narodno gledališče Genova, Italija

Koprodukcija

Fondazione Campania Dei Festival (Fundacija festivalov Kampanije), Teatro Nazionale Di Genova (Narodno gledališče v Genovi, SNG Nova Gorica, Fattoria Vittadini (Kmetija Vittadini).

V sodelovanju z Olinda, Fondazione Luzzati – Teatro della Tosse Onlus (Fundacija Luzzati – Gledališče della Tosse Onlus), Compagnia teatrale Atopos (Gledališko združenje Atopos), Centro di studi di genere dell’Università di Trieste (Študijski center Univerze v Trstu), Artisti Associati iz Gorice.

Zahvaljujemo se Marii Spazzi, Giadi Masi, Danielu Malalanu, Valentini Repini in Slovenskemu stalnemu gledališču Trst.

TRAJANJE

Predstava traja 1 uro in 15 minut

Vojne je konec, preštevanje mrtvih priča o zadnjih trenutkih razčlovečenja. Na eni strani so borec, bojevnik, sočutni glasnik. Na drugi žalostna starka, norica, ubogljiva žena, zapeljiva ženska. Na koncu bogovi in njihova igra. Medtem ko mesto gori, Trojanke, obrnjene proti morju, čakajo, da izvejo svojo usodo: nekatere bodo postale sužnje grških junakov, druge bodo prepuščene žrebu.

Kot pravi Monique Wittig, so ženske spol, ker so na žalost moški splošni. Kljub temu ima današnja patriarhalna družba moške za prve žrtve. Vemo, da so očitne žrtve ženske in ljudje, ki izražajo ženskost (ženske, moški, trans ali transspolne osebe), vendar so prvi, ki trpijo zaradi omejitev vloge v tej družbi, moški. Človek, prisiljen slediti modelu vsemogočnosti, iz sebe zgradi ponaredek, arhetip, lažnega vodjo. V odprtosti za ženski pol, ki je lasten vsakemu človeku, pa se po drugi strani razvija sposobnost sprejemanja in razumevanja drugačnega, ki je rojen iz sebe, a je Drugi. Predstava Trojanke, vojna in moški bo postavila hipotezo. Spraševala se bo, katero smer bi te ženske ubrale, če bi le imele priložnost. In kaj bi lahko pridobili moški, če bi imeli oči, da bi pogledali in sprejeli drugačnost v sebi.

Ko smo se odločili, da bomo uprizorili Trojanke, nismo vedeli, da bo svet v času ustvarjanja te predstave postal drugačen. Pripravili smo feministični diskurz stereotipizirane pripovedi o ženskah v tragedijah, potem pa je nedaleč od nas izbruhnila vojna. Uprizoritev je postala dejanje dvojnega poguma: govoriti o vojni zdaj in z igralkami, katerih politična telesa uhajajo normam in kanonom zahodne družbe.

Trojanke, vojna in moški bodo tragikomičen, skoraj neroden poskus refleksije patriarhalne moči in zatiranja.

Trojanke so postavljene v prostor, ki ga ni – v atopos. Ženske so kot predmeti v ruševinah, ki jih je za seboj pustila vojna moških.

Ta skupina oseb, Atopos, bo s svojo drugačnostjo, s svojimi telesi in smešno krhkostjo dala glas pregnanim tujkam, izključenim ženskam, čarovnicam, prostitutkam.

Marcela Serli