Ubesedovanje

To je sodobna tragedija, ampak v njej je sedanjost že nekaj minulega. Nič drugega kot sanje prekine mirno in uspešno življenje milanskega kapitalista, ki počitnikuje z družino. Poskus, da bi razumel pomen nenavadnih sanj, vodi v še bolj destruktivno obsesijo z nadzorom nad svojim sinom. Ko oče prosi sina, naj ga ubije (nekakšen obratni Ojdip), sin zbeži — in nazadnje oče ubije sina. Zgodovina se konča, predaja sveta kot bakle med generacijami se ustavi. V epilogu, dvajset let po umoru, oče živi na železniki postaji kot berač in kot nekakšni izvirni histrion predaja svojo zgodbo namišljenemu poslušalcu. Ampak to ni zgodba enega samega očeta, to je zgodba o neizogibni nasilnosti človeka, ki želi imeti, vedeti in razumeti vse, za vsako ceno — in ki ne more sprejeti tega, da obstajajo še drugačni modeli smisla. Sin zavrača umore, stare in nove (ne želi niti prevzeti očetovega podjetja in nadaljevati njegove zgodbe), kar zamaje očetovo gotovost in sproži željo po uničenju. Kot kapitalizem tudi patriarhalna družba ne zna sprejeti spremembe, temveč zahteva uničenje. Vse, samo zato, da preživi: ne dopušča alternative. Pasolini ubesedi človeško življenje kot neizogibno mitološko. 

Na tisoče sinov ubijejo očetje: medtem ko kakšenkrat očeta ubije sin – to je znano. Ampak kako se zgodi, da očetje umorijo sinove? Preko ječ, strelskih jarkov, koncentracijskih taborišč, bombardiranih mest.

_{Pier Paolo Pasolini}

Predstava je svojevrsten hommage Pasolinijevemu opusu. Skozi tematizacijo generacijskega boja tematizira širši kontekst avtorjevega razmisleka o razrednem boju, nasilju in moči umetnosti v dobi kapitala. Pasolini je zgodnji kritik družbe konzumerizma in vrednot kapitala, ki favorizira le še potrošnjo. V njegovih tekstih buržoazni protagonisti pogosto doživijo sakralno transformacijo in tako zavzamejo mesto antičnega tragičnega junaka, sveto se vrne iz pozabe in zamaje sodobni subjekt. V tej novodobni tragediji želi avtor s svojim premišljevanjem človeške paradoksalnosti povabiti gledalca k razmisleku, morda celo prepoznanju izvorov agresije in nemoči, zaradi katerih ne zmoremo videti Drugega kot skrivnost na odru življenja, ampak kot nekakšno uganko, ki jo je treba razrešiti. Zato nas zanima prav skrivnost tovrstnih fenomenov življenja, ki nas ženejo, da vedno znova preko razuma iščemo rešitve ugankam, s katerimi je »prekleto posejano območje med človekom in njegovo oblastjo nad realnostjo«. Pasolini v manifestu besednega gledališča zapiše, da tako vprašanje kakor odgovor živita v gledalki in gledalcu. Ta, ki gleda, ima moč, da dešifrira resničnost.