V vlogi žrtve

V medijih

Bolj kot sodobna neujemljiva disperzna ruska družba ob trku, ali se reče razpadu vrednot, medgeneracijskih konfliktih in globalizacijskih kontra(a)kcijah, ki jih okretno slovenjenje Tatjane Stanič dobro zadene, bolj kot namigi na razpad imperija in poplavo zahodnjaških artiklov, z njimi je igra prepredena, da o daljnovzhodnih ne govorimo, ti so sploh izvor vsega zla, namreč zaživijo drobne komične miniature zbranih ob »dokaznih eksperimentih«. /…/ Predvsem Bine Matoh v antologijskem, dobro zadetem, med karikaturo in silno zaresnostjo odigranem sklepnem inšpektorjevem monologu, tik preden pogoltne slabo pripravljeno ribo fugu, v katerem se »razburja nad družbeno socialno situacijo«, bolj nad nogometaši kot nad vlado, Branko Šturbej kot trojni obdolženec, kot najstnik, nekakšen azijski »južnjak« in poslovnež, v vseh treh vlogah pa pokaže širok igralski razpon in smisel za komično, pa Alida Bevk z dobro dozirano pijanostjo in plesom kot »uslužbenka restavracije - sivolasa ženska sumljive treznosti v kimonu«, torej kot psevdoeksota v sušibaru, Primož Pirnat kot bebavi novi inšpektor, prav cepljen proti inteligenci.

Matej Bogataj, Delo, 29.4.2008


V delih Presnjakov si podajata roke grotesknost absurdnost, pa tudi ciničnost, s katero avtorja opazujeta rusko realnost. Prisotna sta seveda tudi črn humor in satirična ost. Ta eklektičnost se odraža tudi v črni komediji ali farsi V vlogi žrtve, v kateri je junak oz. antijunak Valja, zavožen študent, brezbrižen do vsega in ujet v tranzicijsko obdobje, ko se družba ni še povsem otresla starega ustroja, a jo že prežema kapitalistična miselnost. /…/ V stopnjujoči se absurdnosti situacije postreže vsebina z nekaterimi groteskno komičnimi trenutki, ki so jih znali še posebno spretno izrabiti gost Branko Šturbej v treh popolnoma različnih vlogah zločincev, ki s samovšečno ekshibicionističnostjo prikažejo, kako je prišlo do zločina, Bine Matoh kot inšpektor s koleričnim moralno poučnim izpadom in Alida Bevk, ki je poosebila tri like, uslužbenko kavarne, kopališča in restavracije. Enkratna je bila kot psevdokitajska kar precej okajena natakarica, ki zločin obnovi s pesmijo, zapeto v slovenščini s prav prepričljivim, in zato zelo komičnim, japonskim prizvokom in plesnimi gibi. Osebnost protagonista Valje je z odločnimi; tudi nihilističnimi črtami zarisal gost Primož Forte. /…/ Ostale like, v katerih je bilo seveda prisotno vse, kar označuje dramske osebe bratov Presnjakov, so z grotesknimi niansami, oblečeni v primerne kostume kostumografa Lea Kulaša, odločno in rezko zarisali Jože Hrovat (oče), Mira Lampe Vujičić (mati), Maja Poljanec (Ljuda, policistka), Branko Ličen (policist, ki bi ga bilo kaj lahko podkupiti), Primož Pirnat (drugi inšpektor),Gorazd Jakomini (kuhar Vasja in scenarist) ter Miha Nemec kot nevrotični režiser. /…/ V vlogi žrtve je neobičajna predstava, ki odkrito, a neprizadeto razgalja sodobno življenje normalnih ljudi v ruski realnosti. Pri tem je pomanjkanje vrednot toliko bolj vznemirljivo, saj v nasilnosti, ki se včasih porodi iz čisto banalnih vzrokov, se zrcali tudi globalna podoba našega razčlovečenega »zahodnega sveta«, ki polni strani črne kronike s podobnimi nerazložljivimi umori.

Iva Koršič, Novi glas, 1.5.2008



Gledalec je med predstavo V vlogi žrtve precej nebogljen. V igri, ki sta jo pred šestimi leti napisala brata Vladimir in Oleg Presnjakov, resda ne manjka tiste ruske, slovanske poetike, v kateri se nerazdružno prepletata smeh in jok, še več pa je inteligentne neujemljivosti, postmodernističnega spodmikanja tal pod seboj: ko se gledalec že varno prepusti štoriji in verjame, da mu avtorja delita drobce svoje morale, vse skupaj sunkovito preobrneta v šalo. Primer: igra se vrti okrog Valje, študenta, ki v policijskih preiskavah honorarno igra vlogo žrtve. Primož Forte ga odigra z mešanico huckleberryjevske zafrkljivosti, strahu pred življenjem in smrtjo ter nekakšno hamletovsko neodločnostjo, razpeto med lenobno mlahavost in aktivistično refleksijo o generacijskih prepadih, ksenofobiji in nacionalizmu. Med kosilom uporablja kitajske palčke in tako na videz zagovarja globalno odprtost tujim vplivom, takoj zatem pa prizna: palčke uporablja le, ker tako podaljša obrok in se izogne zoprnemu pomivanju. Ni junak. V poblaznelem svetu /…/ junakov ni več, kar še posebej razjari še enega nejunaka, policijskega inšpektorja: Bine Matoh intenzivno stopnjuje gnev utrujenega in vsega naveličanega kolerika, ki nazadnje izbruhne v rafal obtožb sprijenega,vseh vrednot izpraznjenega sveta: družba je koprnela po idealih, a ustvarila same japije, nasilneže, puhle karieriste in kičaste nogometaše, ki jih bolj kot tekma zanima njihov lastni videz. Embalaža namesto vsebine. In niti spoznanje ne prinese odrešitve: inšpektor po zastrupitvi s hrano umre, njegovo jezo pa očividci interpretirajo kot panično najavo skorajšnjega zloma. Le še en nauk brez rezultata. Tiste, ki preživijo, brata Presnjakov izrišeta s ciničnim nasmeškom, pa naj gre za zapito natakarico, ki v japonski restavraciji mora igrati Japonko (Alida Bevk), ali pa za serijo banalnih zločincev, ki policijskim preiskovalcem pojasnjujejo, kako so morili; vse morilce odigra Brane Šturbej, ki mu duhovitost tu in tam zbeži v duhovičenje. Uprizoritev, ki ji že dramska predloga narekuje razrahljan in eklektičen, tako grotesken in farsičen kot na trenutke nekoliko bolj liričen slog, je postavljena na razprto prizorišče, kjer sobivajo različni prostori - dom, restavracija, bazen, ki jih bolj kot scenografija določajo samo dogajanje in pa zvočni učinki. Igralci so dobro zasedeni, povečini od sebe dajo tisto najboljše.

Andraž Gombač, Primorske novice, 28.4.2008


Šesta premiera Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica je izzvenela v žanru črne komedije. /…/ Predstava je prežeta z izjemno pretanjenim humorjem, ki se angažirano obrača k gledalcu, v sodobnem življenju tudi igralcu v podobnih situacijah. Čista, pregledna, natančna in v vseh pogledih zelo gledališka predstava je prepričala tudi avtorja teksta, brata Presnjakov, ki sta se odzvala povabilu na premiersko uprizoritev. 'Predstava nama je bila izredno všeč, saj je gledalce nagovorila iskreno, čustveno, pripovedno. Kar sva želela midva sporočiti, je namreč prav to, da se okrog nas dogaja veliko hudega in grdega in le, če je človek notranje svoboden in če pot svobode tudi izbere, lahko premaguje težave, lahko obstane in preživi. Videla sva že nekaj uprizoritev, vendar misliva, da je bila novogoriška doslej pravzaprav najboljša. Čeprav ne znava jezika, to ne moti. Izrazna podoba celotne predstave je tako močna, da je nepoznavanje jezika pravzaprav nepomembno. Igralci so bili odlični, dokazali so, da so notranje svobodni in da jim je popolnoma jasno, kakšna je vloga in moč gledališča.' Sta po koncu predstave za našo radijsko hišo povedala brata Presnjakov, njuni oceni se pridružujem tudi sama. Primož Forte, Jože Hrovat, Mira Lampe Vujičić, Bine Matoh, Maja Poljanec, Branko Šturbej, Alida Bevk, Primož Pirnat, Gorazd Jakomini in Miha Nemec ter celotna ekipa so nedvoumno pokazali, da je umetnost gledališča njihova izbrana notranja svoboda.

Ingrid Kašca Bucik, RA Koper, 25.04.2008


V bogati paleti igralskih veščin smo posebej zadovoljni nad konsistentnostjo prvega inšpektorja Bineta Matoha, nad neprepoznavno prepričljivostjo Branka Šturbeja, ki je odigral prav vse vloge morilcev in nad imenitnim poziranjem Alide Bevk v eni od vlog postarane in okajene gejše. Da se razume, tudi drugi niso bili od muh, ampak radijskega prostora je še toliko, da nadvse pohvalim imenitno oblikovanje zvoka, najbrž na račun povezave med režiserjem in tonskimi mojstri. A šteje to, kar smo se iz predstave naučili, če sploh kaj. Prav gotovo, da smo iz analogno nadzorovane svobode prešli v digitalno kontrolo posameznikov, čigar domišljija ni več zgolj in samo emotivna ampak vse bolj samoobvladovana. To pa je za razvoj službe več kot slabo. Bravo brata Presnjakov, ki sta se kljub popolni zasedenosti po svetovnih odrih pojavila tudi na novogoriški premieri in bravo tudi za ansambel, ki je imenitno zaključil uspešno sezono v pričujočem teatru.

Tomaž Simon, RA Slovenija 1, 26. 4. 2008