Vdovin zmenek

V medijih

Hipernaturalističnih gledaliških uprizoritev je pri nas malo in še tiste redke so praviloma omejene na monologe ali dialoge. Teza, da tovrstna produkcija nima omembe vrednih kvalitet v primerjavi s formalističnim, poetskim absurdnim ali epskim gledališčem, pri nas še vedno prevladuje. Predstava Vdovin zmenek na slepo je skrajni primer naturalizma, brez vsakršnega posega, ki bi vsaj nakazoval elemente stilizirane, distancirane, potujene ali stopnjevane razsežnosti dogajanja, edini manjkajoči člen do popolne iluzije realnosti bi bila izvedba izven gledališkega prostora. V kakšni tovarniški hali torej, čeprav ta potencialni manko povsem ustrezno nadomesti scenografija Branka Hojnika, ki je hiperveristična podoba balirnice, torej obrata za obdelavo papirja, vključno z gorami časopisov in čisto pravo stiskalnico. Skladna s tem sta prevod in dramaturgija (Eva Mahkovic), ki besedilo Israela Horovvitza transformirata v povsem poslovenjeno atmosfero, vključno z glasbeno kuliso, ki še potencira raster domačega ruralno-proletarskega okolja. Predstavi dajeta popoln naturalistični značaj igralca Primož Pirnat in Gorazd Jakomini. Na prvi pogled se zdi njuna realizacija likov še najbolj podobna igri naturščikov, torej povsem spontan govor, gestikulacija ter gibi in obvladovanje prostora, če k temu prištejemo temeljni modus njune pojavnosti ter prepričljivih verbalnih in fizičnih konfliktov, se ustvarja že videz dokumentarne projekcije. Ženejo ju primarni nagoni, občasno skriti za nereflektirana in navidezna, nikoli povsem sprejeta načela formalne kultiviranosti, vendar je že najmanjši incident dovolj, da prvinska, skoraj animalična čustva in reakcije planejo na dan. Poglavitni vir osrednjega konflikta je seveda prihod mlade vdove Marte (Helena Peršuh), kjer se ta animalična čustva razvijejo v vseh razsežnostih, nobena »civilizacijska« norma jih ne more ublažiti, kaj šele preprečiti. Vprašanje moške nadvlade je postavljeno izključno na fizično raven, saj je moški (vsaj v primeru te dramske predloge) racionalno in emocionalno inferioren, ta svoj primanjkljaj pa poskuša kompenzirati z najbolj brutalnimi sredstvi, vključno s posilstvom. To seveda ne simbolizira samo telesne zlorabe, temveč diskreditacije celotne osebnosti, s čimer ta predstava ob analiziranju odnosa moški-ženska dobiva tudi socialne in ne nazadnje razredne komponente. Vendar je tukaj malo moraliziranja, patosa in sočutja, vse se odvrti po nekakšni perverzni fatalni notranji logiki, M ji ni mogoče ubežati. Režiser IgorSamobor tukaj skrajnega naturalizma ne uporabi kot pripomoček za preskok v derealizacijo (najnižji družbeni sloji oziroma njihov trk z bolj sofisticiranimi osebki), se ne tretira kot nekaj eksotičnega, kar pač privlači občinstvo, temveč ga realizira v goli pojavnosti. Banalnost in trivialnost eksistence obstajata tukaj in zdaj, nič ju ni treba dekorirati z imaginativnimi zapleti, umetno konstruirano konverzacijo ali dramatičnimi razpleti, bolj kot linearno je izpostavljeno ciklično dogajanje, ki se vpetih tisočletjih pravzaprav ni prav veliko spremenilo.
Peter Rak, Delo, 29. marca 2012

Vdovin zmenek sodi v sklop najpopularnejših Horovitzovih dramskih del, napisal jih je več kot 70. Govori po vdovi Marti, ki se po dvajsetih letih uspešnega življenja vrne v rodno mesto nekje daleč od središča življenja. Tam se sreča s sošolcema iz osnovne šole. Skupaj obujajo spomine, pri čemer pridejo na dan tudi grozote iz časa mladih dni. Na koncu izvemo, da so jo kot 15-letno dekle posilili sošolci, med njimi tudi oba, s katerima se ponovno sreča. In eden si to ob srečanju ponovno izvoli. Drama odstira večno borbo med moškim in žensko, nepremostljive razlike v razmišljanju in čustvovanju. Še najbolj to uprizori trditev sošolca Arnolda, ki pravi, da se je brutalnega posilstva udeležil za to, ker mu je bila všeč. Marta pa ob tem nemočno sprašuje: »Tako si mi pokazal, da sem ti všeč?« Vse se dogaja v zakotni in zanikrni predelovalnici papirja z balirko na sredini. In tako, kot recikliramo star papir, je potrebno reciklirati tudi zgodbe iz preteklosti, ki nas obremenjujejo in nam ne dajo svobodno živeti, vendar so to postopki, ki so izjemno težki in ni nujno, da prinesejo rezultat. Spričo težke zgodbe je tudi dogajanje na odru težko. Režiser, sicer igralec Igor Samobor, letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, izvrstni igralci Primož Pirnat, Gorazd Jakomini in Helena Peršuh so ob sodelovanju ostalih ustvarili predstavo, ki gledalca ne more pustiti ravnodušnega. Še več, ga pretrese.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 27. oktobra 2012