Vojvodinja Malfijska

V medijih

»VOJVODINJA MALFIJSKA« KOT IGRA O SMRTI NA ODRU PRIMORSKEGA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA

Angleški dramatik John Webster je v naši in najbrž vsesplošni slovenski literarni zavesti povsem neznano ime. A tudi drugi, na primer Angleži, prav malo vedo o njegovem življenju, saj podatkov ni. Znano je le, da je bil rojen med letoma 1570 in 1580 in da je umrl med 1625 in 1634, v tem času pa je napisal marsikaj umetniško spornega, neinventivnega. A vendar je v dveh delih vendarle dosegel estetski in umetniški vrh – v »Belem hudiču« in »Vojvodinji Malfijski« (The Duchess of Malfi, uprizorjena pred decembrom 1614, objavljena 1623). Slednjo smo gledali v četrtek v solkanski dvoranici, ko jo je ansambel Primorskega dramskega gledališča premiersko upodobil.
Lahko rečemo, da je drama »Vojvodinja Malfijska« tipična predstavnica elizabetinskega gledališča ali renesančne Anglije, ki je snov za svoje tragedije črpala predvsem iz latinske literature, zlasti Seneke in jo povezovala z Machiavellijevo vizijo sveta. Njena najbolj izjemna karakteristika pa je bržčas skoraj obsesivno ukvarjanje s smrtjo in teza, da je nebo visoko, daleč in nedosegljivo. Skratka, tako pri Websterju, povsem je odsoten idealen red, konflikt med svetom zemeljske izkušnje in svetom duha je nerazrešljiv, ker transcendence pravzaprav ni, sta lahko samo naključje in polovična usodnost. Vse gibanje je v rokah človekove racionalnosti in norosti, ni mesta za sentimentalizem in čustva, vse je podrejeno krvi in ohranjevanju časti.
»Vojvodinja Malfijska« registrira, nakazuje in zaostruje vsa gornja izhodišča. Dogajanje je seveda postavljeno v Italijo, ki je bila za takrat tudi puritansko Anglijo dežela razuzdanosti, razvratnosti in vsega slabega, telesnega. Mlada vdova se noče sprijazniti s tem, da bi po smrti moža samevala in kljub prigovarjanju, grožnjam in neomajnem nasprotovanju bratov kardinala in vojvode Ferdinanda se na skrito poroči z oskrbnikom njenega posestva Antoniom, s katerim ima tri otroke. Povratnik z galeje Danijel De Bosola, plačani vohun in morilec, o vsem dogajanju na dvorcu obvešča kardinala in vojvodo. Ferdinandovo in kardinalovo maščevanje je okrutno: najprej Ferdinand ubije sestro, nato brata data pomoriti še otroke in Antonia, na koncu pa zapadejo v krče smrti vsi – kardinalova ljubica Julija, Bosola, kardinal in vojvoda. Skratka – groza in kri na vsej črti.
Predstava Primorskega dramskega gledališča je bila ves čas napeta, srhljiva in skrivnostna. Režiserju Zvonetu Šedlbauerju je uspelo dramo izvleči iz renesančnega občutja (čeprav je bilo okolje – funkcionalna scenografija Špele Puc in tipični kostumi Mete Sever – renesančno) in jo zasidrati v nadčasovno govorico, ki je ponazarjala strast, usodo in smrt, skratka univerzalne pojme, ki z enako prodorno močjo lahko govorijo ljudem vsakršnega obdobja in civilizacije. Šedlbauerju je šlo predvsem za ponazarjanje dejstva, da so čustvenost, vest, človekoljubnost obsojene na konec tisti trenutek, ko se prihulijo v človekovo zavest, pa naj bo ta čustvenost rabelj ali žrtev, emocionalnost ali ratio. To je bila do potankosti precizno izpeljana predstava brez šibkih točk, harmonična v vseh svojih elementih (opozoriti gre tudi na odlično glasbo Urbana Kodra in zasenčeno igro luči).
Vojvodinjo Malfijsko je igrala Stanislava Bonisegna z dognano igralsko partituro, v kateri so bila mesta za strast, trmoglavost, ljubezensko vdanost, kljubovalnost, kes, usmiljenost. Značajsko trdno izklesan lik, ki je večplastno združeval v sebi spoznanje ujetosti in padanja v smrt. Njena brata, kardinal in vojvoda Ferdinand sta bila Iztok Mlakar in Janez Starina. Mlakar je cerkvenega dostojanstvenika igral premočrtno, racionalno, celo preveč vodoravno, tako da ni prišla v ospredje njegova dvojna narava, medtem ko je Starina Ferdinanda udejanil z eksplozivno ekstroverznostjo in emocionalnostjo, tako v prizorih »umske čistosti« kot v primežu uničujoče norosti, ki je bila posledica prebujanja vesti. Antonio Bologna je bil Milan Vodopivec. Vojvodinjinega moža je igral v nekakšnem strahu, da se bo zdaj zdaj vse zrušilo, v njem pa je dozorevala tudi misel, da mora biti bega konec in zato se odloči za »junaško« dejanje – zavestno podajanje v smrt. Ob vojvodinji pa je bila ključna figura drame Bosola, ki ga je igral Bine Matoh. Svoj lik je Matoh stopnjeval do tragičnih konsekvenc s tem, da je bil v začetku brezvesten plačanec-vohljač, med opravljanjem svojega »poklica« pa se mu je postopno oglašala vest do ognjevitega, izredno pronicljivega in humanega prizora, ko hoče rešiti tiste, katerim se dogaja krivica. Pravzaprav je edini sposoben človečnosti, čeprav je najbolj »gnusna« podoba Websterjeve drame. V ostalih vlogah so igrali še Jože Hrovat, Sergej Ferrari, Tone Šolar, Janez Lavrih, Stane Leban, Ivo Barišič, Lojze Krumberger, Boris Kerč, Teja Glažar, Nevenka Sedlar, Marjanca Krošl in mnogi statisti.
Zdi se, da je bil to pomenljiv, v trdno gledališko celoto stkan odrski dogodek.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 21. 2. 1988.