Vprašajte Amy

V medijih

PRETRESLJIVA ZGODBA O OSAMLJENOSTI
Vprašajte Amy na odru Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici

Primorsko dramsko gledališče je letošnjo, jubilejno trideseto sezono, otvorilo v četrtek s praizvedbo teksta sodobnega in uspešnega angleškega dramatika Davida Harea, Vprašajte Amy, ki jo je zrežirala Mateja Koležnik.
Osnovni pečat, ritem in plemenitost je tokratni novogoriški predstavi, v vlogi Esme Allen, dala igralka Teja Glažar. Lik močne, avtoritarne, pogumne in obenem ranljive ženske, ki je tako igralka kot mati, je namreč oblikovala energično, pa hkrati subtilno in prefinjeno. Njena Esme je na odru zaživela v stoterih odtenkih razpoloženj, pri čemer se je Glažarjeva neopazno sprehajala med globoko zaskrbljenostjo, žalostjo in bolečino ter navidezno popolno brezbrižnostjo.
Zgodbo o konfliktnih odnosih med materjo Esme, hčerko Amy in zetom Dominicom, vpeto v razmišljanje o življenju igralcev, v razpravo o vrednotah gledališča ter pohodu trash kulture, ki jo v največji meri proizvaja in ponuja televizija, je režiserka Koležnikova postavila v skorajda izpraznjen prostor. V njem je, ob skopih scenskih elementih, ki so vzpostavili ozračje psihološkega dogajanja, prišla do izraza predvsem igra igralcev. Z razgaljanjem junakov, ko se Dominic, po smrti Amy, skuša vendarle približati Esme, ki se je zmagovito rešila v svet iluzije-deziluzije igralstva, je na koncu razgaljen tudi scenski prostor. Medtem ko se na praznem odru Esme »ogreva« za predstavo, scenski delavci pripravljajo kulise, dvigajo in spuščajo odrske vlake, se med seboj pogovarjajo. Goli oder vzbudi asociacijo tako na magičnost igralskega poklica kot na težo občutka samosti, neprestane konfrontacije igralca s samim seboj in s svojo publiko.
Koležnikova je mizansceno gradila na upočasnjenem ritmu, z dobro doziranimi premori, ki so predstavi dajali zamah in širino. Slednjo je dosegla tudi z vmesnimi slikami, kot je bil recimo prizor, ko se Esmina tašča Evelyn pojavi na odru in vse stole obrne tako, da »komunicirajo« s slikami njenega sina Bernarda, s katerega smrtjo se ne more sprijazniti. Igralka Marjanca Krošl je z izjemno igralsko energijo oblikovala starko, ki se pogreza v svet pozabe in ukleščenosti v preteklost.
Krhko, pa vendar neodvisno in odločno Esmino hčer Amy, ki kljub temu, da ni več srečna, vztraja v zakonu iz čistega kljubovanja svoji materi – zeta, ki ga zanimata le televizija in film, ni namreč nikoli hotela sprejeti – je z občutkom oblikovala Barbara Babič. Tadej Toš je ujel odraščanje Dominica Tyghea, za katerega je gledališče mrtvo, medtem ko televizija in film ponujata kulturo, ki ni obremenjena s snobizmom elite. Franka Oddieja, Esminega ljubimca, ki jo zaradi napačnih finančnih nasvetov spravi na kant, je prepričljivo odigral Bine Matoh. Mladega igralca na začetku svoje poti, ki mu je Esme vzor, pa je postavil Rastko Krošl.
Konec predstave izzveni v sozvočju z Esmino odločitvijo, da svojo bolečino skrije pod masko, pod kostum, vplete v vlogo, ki jo pravkar igra. Zanjo sta življenje in igra eno. Njeno življenje je na odru, obstaja le še v tistem nenavadnem trenutku, ko se dvigne zavesa in prižgejo odrske luči. S tem pa med seboj in drugimi ohranja – tako kot je Italo Calvino zapisal za svojega Plezajočega barona – minimalni, pa vendar nepremostljivi razmak.
Lea Širok, Primorske novice, 1. 10. 1999