Vstajenje Jožefa Švejka

V medijih

TORKARJEV ŠVEJK V GLEDALIŠČU

Torkarjeva novost je nova inačica v slovenski gledališki kabaretni zvrsti. Različna je pa v toliko, v kolikor se je bil avtor odločil za zanimiv premik: oživitev švejkovstva, ki nam ga ponuja Švejk sam v nekoliko slabši švejkovščini kot sicer.
Kako to? Poglejmo!
Švejk gre namreč z malce tvegano odločitvijo (z raketo, ki mu jo je zgradil avtor) v druge svetove, na drug planet, se pravi v kozmos in to ni Švejku nič v čast, kajti njegovo parodiranje – sami smo surovina za njegovo obrt – njegov znani jedki hudomušni humor se nam nenadoma zazdi kot prevara; Švejk nas namreč radovoljno zapusti v naročju nebogljenih skrbi. Sposodil si nas je, izigral, osmešil, nato je pa pozabil, da je sam naše lastno zrcalo, a ga je – nerazumljivo – hotel razbiti.
Tako nesrečni postanemo, da mu naenkrat zavidamo zaradi našega samoopeharjenja. Takega ravnanja nismo vajeni pri Švejku, zato je njegova izposoja v satiri prepoceni, njegov končni cilj izkrivljen. Švejk se je odrekel zemeljskemu državljanstvu, vrnil legitimacijo svoje eksistenčnosti in nas zapustil Brettschneidrom, potem ko jih je sam razdražil ter jim podžigal sum in nasilnost …
Kdo si še želi roditi, če ve, da bo od lastnega bistva (švejkovstva) izdan in izročen na milost in nemilost od naših lastnih izkrivljenih bivanjskih komponent peščici manijakov? Švejk naj bi nam stal ob strani (četudi kompromisno), v nas samih in mi v njem, toda avtor si ga je v svoji nadgradnji samo izposodil; zato se je švejkovstvo ponekod sprevrglo v obrabljeno paradiranje nekoliko cenenih parafraz.
Avtorska nedoslednost se tako marsikje zrcali v tekstovnem testu. V skorajšnje Haškovo besedilo je vnesenih in presajenih nič koliko novih in pa že obrabljenih sodobnih primeskov, ki zelo nihajo v duhovitosti in živem poantiranju, tako da se ne povsem logično samoutemeljujejo.
Mikavna je tudi izposoja iz šekspirske galerije likov (Romeo in Julija) in Cervantosevega para (Don Kihot in Sancho Pansa), vendar je predvsem jezik obeh ljubimcev izzvenel nekoliko oglato in vulgarno – kar bi bilo morda dopustno, če ne bi avtor s svojo osrednjo, zelo determinirano figuro Smrti želel dati satiri, ergo Smehu, trpek prizvok. Smrt namreč budno spremlja prizadevanje tako posameznika kot družbe vzdolž njihovega življenjskega ciklusa, kar je logično, srhljivo, naravno pogojeno ter predvsem dramaturško dobro utemeljeno. Prav mestoma igrivim konfrotacijam osi Švejk, Blahnik – Smrt, Brettschneider se imamo zahvaliti za trenutke okusnega poantiranja.
Režiser se je lotil teksta z vnemo. Imel je na voljo dober igralski material in preizkušene sodelavce v scenografu Sveti Jovanoviču (domiselna in funkcionalna scena, vendar me je motila odrska mejna zavesa, ker je ta namreč ves čas visela nespremenjeno na odru in to je dajalo vtis secirnice, kar pa ni bilo posrečeno, ko se je dogajanje začelo razvijati v industrijskem obratu) v zelo lepih in primernih kostumih Anje Dolenčeve (morda za nianso premalo živopisani), v mojstru pantomime Andresu Valdesu ter v ustrezni glasbi Urbana Kodra.
Režiser Andrej Stojan si je sodelavce docela podredil, vendar je bil sad skupnega dela bolj prikaz odrske intuicije kot pa avtorjevega sicer kočljivega poslanstva. Ni se mu posrečilo izluščiti iz besedila ognjene poante; fragmentarnost, ki se ji je prepustil, je prešla v nadmoč in se razrasla v magmatičnost igrivih in pa manj posrečenih gagov.
Med prvimi naj navedem pantomimo ob predaji kuvert, ustrezna vključitev Don Kihota in njegovega spremljevalca v tragikomiko sodobnosti, stroj živih lutk s Kokotovo, ki se je iztaknila po ritmu, spretno vključevanje Smrti in njenega nemirovanja v celoti, medtem ko so bili manj posrečeni prizori s parjenjem ljubimcev, nedovršeni integralni striptiz Smrti (zaradi njene skrajnostne nravi namreč!) in zapaženo mirovanje le-te na odru, Švejkova negibnost ob songih (ob sicer virtuozni Lebanovi izvedbi pantomimičnega dela) …
Nujna bi bila torej domena med režiserjem in avtorjem. Res je pa, da sta vsak po svoje nudila izvajalcem resen preizkusni kamen, ki ga je mladi ansambel briljantno preskočil.
Naravnost ganljivo je bilo Lebanovo (Švejk) spoprijemanje z obširnim tekstom. In tolmačil ga je duhovito, z zagnanostjo in resnostjo. Škoda neizdelanih songov, kljub temu pa sijajna kreacija.
Zelo dober partner je bil Janez Lavrih kot Blahnik, morda le za nianso okoren. Brettschneiderja Jožeta Zalarja bi si želel morda malo bolj avtoritativnega in pokvarjenega. Dober je bil tudi Don Kihot Matjaža Turka v svoji ganljivi etični trmi. Romeo (Iztok Jereb) in Julija (Mateja Glažarjeva) sta skušala po svojih najboljših močeh slediti režijski zamisli, medtem ko je bila Jerica Mrzelova kot Smrt tako pojavno kot igralsko na zavidljivi višini.
Ernest Zega je Sancha Panso dobro karikiral, mestoma pa je bil nerazumljiv. V tehničnih vlogah so še nasatopili Feri Camplin, Ivo Barišič, Dragica Kokotova, Drago Kukanja, Zvone Meničanin, Tone Šolar ter Berta Ukmarjeva.
Ponekod je predstava dobila očarljivo podobo nadrealnosti, kar je šteti tako režiserju kot igralcem vsekakor v dobro.
Aleksij Pregarc, Primorske novice, 26. 2. 1971.