Zakaj ptiči pojejo

Nahajali bi se v navadni soseski, če ne bi bila tako nenavadna – tu nekdo kriči, nekdo se ubije, ptiči pa kar pojejo; tu živijo precej navadno nenavadni stanovalci: upokojenec, policaj in njegova žena, medicinska sestra, žalostni dedič svoje tete, trgovec z rabljenimi ljudmi in živalmi, povožena peška, absolvent medicine, poštar in igralec. Vsi trpijo, potihem kričijo in o tem ne govorijo. Njihovo življenje je navidez mirno, spodobno in urejeno. Vsi imajo polne roke dela, vendar imajo polne roke tudi samih sebe. Torej: videli bomo ljudi, ki so nenavadno navadni, ki so nečloveško človeški, ki so nam neverjetno podobni. Videli bomo ljudi, obsojene na grozljiv spomin: spominjajo se samih sebe takšnih, kakršni nikoli niso bili. Videli bomo igro takšno, kakršna je: brez okraskov, usmiljenja, odvečnih interpretacij ali sodobne patetike. V ta cirkus je nevarno vstopiti in iz njega nemogoče izstopiti.

Besedilo Nebojše Popa Tasiča, komedija o žalosti, je nastalo na željo gledališča in režiserke Yulie Roschina; z njo sta že ustvarila navdihujočo uprizoritev Gospa Bovary, ki je prejela več nagrad (nagrada tantadruj za igralsko stvaritev, Borštnikova nagrada za režijo, Borštnikova nagrada za mladega igralca, nagrada Sklada Staneta Severja za igralske dosežke, bršljanov venec za dramsko besedilo). Besedilo govori o ujetosti človeka v igro življenja, iz katere ne more izstopiti, saj ga določajo drugi, določa ga vse okrog nas, vse nad nami in vse pod nami. Nesvobodni kričimo, stokamo, jokamo in piskamo in se niti od daleč ne moremo primerjati s pticami, ki svobodno pojejo pod nebom. Besedilo korespondira z več besedili slovenske dramatike, ki precej melanholično orisujejo temačne ulice človeškega nezavednega, vendar se vsemu temu, kljub solzi v kotu očesa, široko smeji.