Ženitev

V medijih

VOTLO NAVZVEN, PRAZNO NAVZNOTER

Po nekaj sezonah se je Paolo Magelli ponovno vrnil v slovenski gledališki prostor. Tokrat prvič pred publiko novogoriškega odra in z dramo, ki jo je Gogolj označil kot »popolnoma neverjeten dogodek v dveh dejanjih«. Vendar sam akt ženitve, ekskluzivnega intimnega doživetja, ki razkriva votle vedenjske avtomatizme, zelo hitro pokaže Gogoljev osnovni idejni namen – ilustriranje vdora političnega v intimni svet junakov. Politično se izkaže za glavnega krivca, saj s svojo zahtevano korektnostjo nevtralizira individualnost in sposobnost odločanja ter sili v mediokritetsko sivino duha. In ker je moč političnega tesno zvezana z zadostno količino kapitala, potem je Ženitev naenkrat zelo aktualna in sveža zgodba o sofisticiranih kanalih manipulacije posameznikovih želj in hotenj. Vse z jasnim in preprostim namenom – optimizirati ekonomijo in utrditi politično stabilnost.
Magelli stavi na hladen, groteskni humor, ki ne dopušča kratkoumnih dovtipov, namenoma zanemarja situacijsko komiko, zato pa toliko bolj natančno skrbi za črnohumorno, ironično, mestoma že ostro cinično odpiranje gnojnih ran apatične socialne klime. Fabulativno napetost povsem enostavne, že skoraj banalne zgodbe o nevestinem izbiranju življenjskega sopotnika, namesto v zunanjo akcijo položi v izpraznjen intimni svet dramskih figur. Te izpadejo kot katastrofalna posledica odsotnosti vsakršnega angažmaja, vsiljenega oklevanja in neaktivnosti. Poganjata jih konvencija in navada, ne emocija in strast. Njihove »reflekse« duhovito spremljajo toni balkanskega melosa v živo odigrane godbe na pihala, ki koncept uprizoritve ženejo v na novo skomercializirani svet srednje in vzhodne Evrope.
Tako kot liki le z osnovnimi, a zato toliko bolj predimenzioniranimi lastnostmi, je tudi scena okleščena realističnega balasta. Ostale so zgolj ogromne sive in v nebo vpijoče stene, pod katerimi so ljudje komajda še bedne kreature, ki z življenjsko vitalnostjo nimajo nič več skupnega. Enako je z jezikom, saj je odrezav, nadut, potvorjen, suh in na trenutke že povsem enak zvenu absurdne dramatike.
Kljub takšnemu konceptualnemu zamiku režija ostaja zvesta predlogi, stilno bistveno ne posega v interpretacijo in učinkovito »napenja« še vedno realisitično utemeljene reakcije. Postavitev odlikuje predvsem likovna dodelanost in mizanscenska zlitost s prostorom. Najmočnejša je v skupinskih prizorih z vodko in petjem, v dokazovanju sposobnosti in koristnosti snubcev, v zaključnem srečanju med ženinom in nevesto, pa tudi v pravljičnem ženinovem pobegu skozi nedosegljivo okno. Uspel izhod pa Podkoljosinu (igra ga Boris Mihalj) ne predstavlja nikakršne rešitve. Njegova trenutna presvetlitev ga iz ene samo prestavi v drugo slepo ulico. Z zavrnitvijo konvencije in formalizma namreč ponovno zdrsne v vakuum osamljenosti in prostega teka, pri tem pa za sabo (ne)hote potegne tudi z vsem sprijaznjeno in mogoče že celo malce zaljubljeno nevesto Agafjo Tihonovno (igra jo Marjuta Slamič).
Andrej Jaklič, Večer, 15. 3. 2001