Zmaj

V medijih

Politično satiro ruskega avtorja Jevgenija Švarca Zmaj, ki je nastala leta 1944 in je ideje črpala iz političnih premikov v Rusiji 20. stoletja (torej od oktobrske revolucije do stalinizma), je za oder priredila in dopisala dramaturginja predstave Željka Udovičić Pleština. Alegoričnost in metaforika, skozi kateri avtor podaja kritiko totalitarizma, se v posodobljeni različici razplamti in oblikuje v kritiko aktualnega družbenega in političnega ozračja, v katerem zmaju ni več videti ne repa ne glave. Pravljice običajno nimajo kompleksne pripovedne strukture in tako je tudi z Zmajem. V mesto pripotuje popotnik po imenu Lancelot (Kristijan Guček) in spozna arhivarja Šarlemana (Iztok Mlakar) ter njegovo hčer Elzo (Ana Facchini), ki jo bo mesto, kot še mnogo drugih dobrin, zavoljo domnevnega blagostanja skupnosti žrtvovalo zmaju (Radoš Bolčina). Prišlek na to ne pristane in zmaja – premaga. Kar sledi, pa je groteskno – tragikomično – srhljivo zrcaljenje aktualnosti. Kostumografija (Leo Kulaš), stil igre in scenografija (Dragutin Broz) v prvem delu predstave vodita gledalce skozi situacije v horizontu »pravljičnega« dojemanja. Le avtocesta na levi strani odra nakazuje analogijo pravljice s sodobnostjo. Številna vrata, ki za sabo skrivajo spake (naglavne maske in rekvizite sta oblikovala Branko Drekonja in Vasja Kokelj, odlično masko igralcem ustvarja Ana Lazovski) ali pa le zid ter rešetke, ustvarjajo zatohlo, tesnobno prizorišče skupnosti. Pri ustvarjanju pravljično jeklenega sveta sodelujejo še avtorica glasbe Tamara Obrovac, oblikovalec zvoka in zvočnih efektov Vladimir Hmeljak ter oblikovalec svetlobe Samo Oblokar. Verbalna in fizična prekopicevanja v mestu, ki se sestoji iz bojazljivih ljudi, so igralsko odlična, tako v kolektivnih prizorih meščanov, v katerih so ti z maskami na glavah le groteskne spake, kot posamično: Kristijan Guček kot Lancelot je v prvem, pravljičnem delu suveren, neomajen popotnik; Gojmir Lešnjak Gojc z nevrotičnim gibanjem župan na robu živčnega zloma, Nejc Cijan Garlatti kot njegov sin ustrezno slinast in kameleonski. Slog igre, ki ga podpirajo vsi elementi predstave (ob omenjenih še koreografija, ki jo je ustvarila Irma Omerzo), je v prvem delu izrazito anti-realističen, karikature pa iz situacije v situacijo vznikajo in izstopajo. Uprizoritev se ne ustavi pri podajanju abstraktnih vprašanj ali odgovorov, temveč jih postreže silovito konkretno. V času, ko so (po zmajevi zaslugi) svet zasedli tajkuni in lobisti, ko se na veliko jé, pije in spolno občuje, predstava vendarle nakaže smer pomiritve v svetu, v kakršnem živimo. A kakšna je ta pomiritev? Je vstajniško parolarska, utopično revolucionarna ali resnično obetavna? Doba hipsterjev je pravzaprav le preoblečena pravljica; namesto meščanov kot grotesknih spak so zdaj nove podobe izumile nove načine prikimavanja oblasti, nove načine pasivnosti, ubogljivosti in navijaštva za sistem, za oblast, vse to v želji po varnosti, udobju, življenju onkraj sankcij in onkraj kritičnosti. Po prilastitvi vsega, kar se je prilastiti dalo, na prizorišče vnovič stopi Lancelot. Kot veliki vodja, rešitelj, pravičnik (Guček ga oblikuje v spekulativni podobnosti z aktualnim slovenskim premierjem). In jasno, podredili s(m)o se vsi, vključno z vstajniki. Vera v zmaja je obstojna, lahko si katolik, pacifist ali anarhist, struktura verovanja ostaja enaka. S takšno priredbo besedila, režijo, dramaturgijo, igro, sceno, kostumografijo in ostalimi elementi uprizoritev Zmaj v SNG Nova Gorica oblikuje močno (samo)kritiko, ki trenutno stanje duha v državi in drugod uspe prikazati celostno.
Anja Bajda, Primorske novice, 18. novembra 2014

Kje je zmaj? Nič več ne bruha ognja. Zmaj je mrtev. Ne, zmaj je živ, ker je v vsakem izmed nas. In ubiti zmaja, ki se je udomačil v vsakem posamezniku, je težko. Tako dokazuje Jevgenij Švarc (1896–1958), ruski (sovjetski) avtor, ki je danes znan predvsem po satirični komediji Zmaj. Napisana je kot pravljica. In kot zagotavlja režiser Dino Mustafić je »Švarčev Zmaj dobra pravljica, je pravljica, ki ji verjamete«. /…/ Po režiserjevem mnenju so v tem odrskem delu »prisotni elementi današnjega vsakdana, podaja nam refleksijo politične, ekonomske in socialne podobe sodobnega človeka«. Svojega Zmaja je Švarc, ki je bil sicer zaposlen na otroškem oddelku leningrajske založbe, pisal leta 1943, končal pa leto kasneje. Druge svetovne vojne še ni bilo konec in tako je bilo mogoče »naslovno vlogo« pripisati Hitlerju. Vendar pa so kmalu spoznali, da je črna komedija ali pesimistična pravljica, kot navadno opredeljujejo to najbolj znano Švarčevo delo, ostro uperjena proti vsem trinogom. In torej tudi proti Stalinu. »Gre namreč za bridko satiro, katere tarče so vojna, vse vrste totalitarizmov, diktatura, moč medijev in propagande, pa tudi moč Zla, ki je vselej močnejše od Dobrega in uniči vsakršno možnost obstoja Idealov ali idealistov.« Tako je v gledališki list zapisala Željka Udovičić Pleština, avtorica priredbe in dramaturginja novogoriške uprizoritve. O čem pripoveduje Švarčev Zmaj? O mestu, v katerem že štiristo let vlada strašni zmaj. Ta med drugim zase zahteva najlepšo mestno devico. Ko je že odločeno, da bo novo žrtvovano dekle Elza, arhivarjeva hčerka, v mesto pripotuje Lancelot. Potujoči vitez takoj sprejme izziv, da bo ubil zmaja, rešil Elzo in osvobodil mesto. Pravzaprav ga meščani pozivajo, naj odide in jih pusti pri miru. Lancelot ubije zmaja, vendar izgine tudi sam in ljudje ne zadihajo svobodno. Izpraznjeno mesto takoj zasede župan in vse se, v novi preobleki, nadaljuje po ustaljenem vzorcu. S tem morda, da je županovo vladanje še bolj kruto. Tudi župan si zaželi Elze. Ko se je poročno slavje orgiastično že razvnelo, se vrne vrli Lancelot. Vendar tudi on ni več glasnik Utopije, temveč političnega programa ... Zaključek je pesimističen. Ne samo zaključek. Če je Švarčev način »pravljičnega« pripovedovanja zabaven, pa so njegove besede grenke, ko govorijo o »pohabljenih dušah«. Zmaju v dialogu z Lancelotom namreč položi v usta: »Jaz sem jih izmaličil. Dodobra izmaličil. Človeška duša je zelo trdoživa, dragec. Če človeka presekaš na dvoje, crkne. Če mu raztrgaš dušo, postane samo bolj ubogljiva.« Dino Mustafić Švarčevega stališča o uklonljivosti in prilagodljivosti ljudi ni omilil. Nasprotno. Na začetku drugega dela je dodal, malce vsiljeno, nekaj misli o aktualnem položaju v Evropi. Kritičnih. Drugače pa je Švarčeve besede podkrepil z grotesknim dogajanjem na odru (»svinjsko« petje Zdravljice, orgiastično slavje). Režiserjeve zamisli je prepričljivo uresničil celoten igralski ansambel, v katerem je bilo veliko gostov. Vlogo župana, najprej blaznega, nato ukazovalnega, je odlično odigral Gojmir Lešnjak Gojc. Suverena v vlogi Elze, ki se je vsi lastijo, nihče pa je v resnici ne upošteva, je bila Ana Facchini. Njen junak, stasiti Lancelot, je bil Kristijan Guček, v naslovni vlogi Zmaja pa je nastopil Radoš Bolčina. Zabaven Maček je bil Matija Rupel, Nejc Cijan Garlatti povzpetniški županov sin Henrik, Iztok Mlakar pa umirjeni Šarleman, Elzin oče. V novogoriški uprizoritvi Zmaja nastopajo še: Blaž Valič (Osel), Milan Vodopivec (Mojster), Medea Novak in Andrijana Boškoska Batič (Elzini prijateljici), Žiga Udir (Stražar), Jože Hrovat (Meščan), Arna Hadžialjević (Meščanka) in Andrej Zalesjak (Deček). Kot drugo letošnjo premiero na velikem odru je novogoriško gledališče vsebinsko zastrašujočo in scensko vznemirljivo uprizoritev predstavilo 13. novembra. Predstava, pisana proti stalinistični diktaturi, nagovarja sodobnega človeka, kot ugotavlja Dino Mustafič: »Ko Zmaj govori o današnjem človeštvu in trenutni situaciji v družbi, ne kaže s prstom na krivce, pač pa razkriva smer, v katero gremo. Zato mislim, da ima izredno močan kritični potencial, čeprav ne govori naravnost.«
B. I. P., Primorski dnevnik, 19. novembra 2014

Tema, ki jo avtor obravnava, besedilo je nastalo 1944. leta, je za človeštvo, človeka na nek način brezčasna, oziroma prisotna v vseh družbenih sistemih in okoljih. Za okvir je Švarc postavil pravljično zgodbo o mestu, kjer že 400 let vlada triglavi zmaj. Mesto ga hrani, vsako leto pa si kot davek vzame še mladenko. Meščani so v dano jim usodo vdani. Zmaja sprejemajo kot vladarja, ki ga je potrebno ubogati. Pojavi se Lancelot, poklicni junak, ki se zaljubi za žrtvovanju namenjeno Elzo in zmaju napove boj, v katerem ga tudi ubije in zatem izgine. S tem dejanjem seveda ni rešil ničesar, saj se na vladarski stol povzpne dotedanji župan in ljudstvo obvladuje s popolnoma enakimi metodami. Ob koncu se v mesto celo vrne odrešitelj Lancelot in tudi on postane vladar po enakem principu. Sporočilo je jasno, ljudstvo časti vladarje, ne glede na to, kdo so, se ne upre in s tem pravzaprav hrani njihovo slo po avtokraciji, despotizmu in željo po moči. Prav to pa je tisto, kar sporočilu besedila daje brezčasnost. Zmaja se je mogoče ali se bo mogoče rešiti šele tedaj, ko ga bo vsakdo ubil v samem sebi. Predstava SNG Nova Gorica je pod režijskim vodstvom Dina Mustafića izzvenela kot obrtno natančno zasnovana in domišljena, v vseh elementih, ki jih zahteva in potrebuje gledališče. 15-članska igralska zasedba s številnimi gosti je ubrano in enakovredno oblikovala podobo dogodka, ki je gledališko dopadljiv, hkrati pa gledalcu, človeku potrka na njegovo skrito zmajevo notranjost: Upri se in ne pozabi na pripadajočo ti svobodo. Ustvarjalci so občinstvo, ki se je lahko tudi nasmejalo, prepričali.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1 in Radio Koper, 14. novembra 2014