Zvezdice

Po zdolgočasenem predavanju šolske psihologinje, gospe Kavka, se med glavnim odmorom med dvema dijakoma zgodi incident. Okoliščine so na prvi pogled nejasne. Oto, sicer blesteč športnik, ostane s prebito arkado. Miki, vzoren dijak in odličnjak, je očiten krivec. Skozi njune pogovore in pogovore s šolsko psihologinjo se postopoma razgrinja ozadje spora, ki presega zgolj najstniški izbruh nasilja. Drama tako ne tematizira nasilja samega, temveč predvsem išče vzroke zanj: občutki nemoči, medvrstniško trpinčenje, telesna samopodoba, spolna identiteta, družbeni pritiski in podobno. Nekje onkraj učilnic, hodnikov in šolskih zidov se med Mikijem in Otom razvija intimni odnos, ki ga morda niti nista nikoli pričakovala. Ujeta med pričakovanja drugih in lastne želje, se skušata oklepati tega otoka svobode, prepričana, da trka s svetom ne bo preživel. V tem se srečata z nerazumevanjem tistih, ki naj bi jima pri tem pomagali, ki ne znajo svetovati bolje, kot z mantro: »Zvezdice, zvezdice, pomagajte mi.«

Besedilo Zvezdice je nastalo v evropskem projektu Mlada Evropa IV: Neslišani glasovi, v katerem mladi dramatiki odpirajo prostor raznoraznim marginaliziranim glasovom, gledališča pa nato s 45-minutno učilniško predstavo stopijo k mladim v šolo – naravnost v učilnico. Zvezdice je režirala Živa Bizovičar, predstavnica najmlajše generacije slovenskih gledališčnikov.

Oto: Tut to so sam preživetvene strategije, ne vem, kaj naj ti drugega rečem, ampak jz ne mislm bit žrtev, to sem se že zdavnaj odloču in stojim za to odločitvijo. Lajf je dost v  kurcu že tko k je, ne vem, zakaj bi si ga naredu še bolj težkega, kot mora bit. Nč od tega ne šteje, Miki, nč od tega ni resnično. To ni življenje, to je sam gimnazija.

Jaka Smerkolj Simoneti