Avgust

Avgust je fantek, sin mlade revne vdove, ki je moža izgubila v nesreči še pred otrokovim rojstvom. Mati v svojega sinka polaga vse sanje in upanje in na tem svetu ni želje, ki je ne bi imela zanj. Soseda, malce čudaškega starčka z geranijami na oknu, prosi, če bi mu bil boter. Ta za krstno darilo ponudi, da za sina izpolni eno željo. Mati se ne more odločiti za nobeno od svojih skritih želja, nenavadno darilo jo tudi zmede in sosedu seveda ne verjame, vendarle si v zadnjem trenutku nekaj zaželi; in sicer, da bi njenega sina morali vsi ljudje ljubiti. Uresničitev želje pa se tekom časa sprevrže v prekletstvo, ki Avgusta skoraj pahne v smrt. Potreba po tem, da bi nas imeli ljudje radi, da bi nas priznali in občudovali, se skriva v vseh nas. Zgodba o Avgustu pa nam skuša prikazati resnični vir ljubezni, ki ni v zunanji potrditvi, temveč v naši lastni sposobnosti ljubiti druge, četudi nas prizadenejo, ali če sodimo, da ravnajo nepravilno. Pomaga nam, da tudi v takih situacijah, pod skorjo svojih lastnih predsodkov, strahu ali zadržkov, v sočloveku vidimo tisto večno lepoto in čudež življenja.

Hessejev Avgust je tenkočutna pravljica za odrasle, ki je, ko jo enkrat preberemo, ne moremo več zares pozabiti. Pozabimo jo lahko le za nekaj časa, potem pa spet najde pot do nas, saj nas zaznamuje s svojo globino, izpovedno in umetniško močjo. Igralka Maja Poljanec Nemec se je zgodbe, ki jo je brala tudi svojima otrokoma, znova spomnila v začetku popolne ustavitve javnega življenja in jo je s svojim življenjskim in umetniškim sopotnikom Miho Nemcem ter drugimi sodelavci pričela uprizarjati najprej doma, potem pa v Studiu SNG Nova Gorica in v sodelovanju s Teatrom na konfini. Uprizoritev zrcali izrazito potrebo trenutnega časa – potrebo po bližini, po pristnem stiku z drugimi in po etiki, kar v uprizoritvi nakazujejo tudi lončnice, posvojene iz Zavetišča za zavržene rastline v Velenju, ki s svojo prisotnostjo vzpostavljajo svet, ki presega naše vsakdanje razmišljanje.

Posebna zahvala Jaru Novaku, da je dovolil uporabiti svoj prevod; vsem posvojenim rastlinam iz Zavetišča za zavržene rastline, Anamari Hrup in Evi Jeri Hanžek (uporabljeni so nekateri podatki iz njune magistrske naloge Zavetišče za zavržene rastline / Festival zavetišča za zavržene rastline Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in iz njune knjige umetnic Zelene zgodbe);  Projektu Atol, da je velikodušno posodil luči za rast rastlin; vsem zaposlenim v SNG Nova Gorica, ki so nam pomagali vstopiti v svet uprizoritve.  

Studio SNG Nova Gorica je program, ki smo ga vpeljali v sezoni 2020/21. V izhodišču je projekt namenjen spodbujanju ustvarjalnosti domačega ansambla. Gre za manjše projekte, ki nastajajo na pobudo zaposlenih in s katerimi ustvarjalci raziskujejo njim ljube zvrsti gledališča.

 Zbor za publiko 

Voden pogovor, neformalno druženje gledalcev in prostor za izmenjavo mnenj o predstavi

Zbor za publiko je serija pogovorov o predstavah, ki jih skupaj gledamo in o katerih se pogovarjamo gledalke in gledalci. Že od leta 2013 ga razvija ekipa partnerskih nevladnih organizacij (Bunker, En Knap, Maska, Mesto žensk, Moment Maribor, Gledališče Glej, Via Negativa, Hiša kulture Celje) kot format inovativnega in odprtega razmišljanja o aktualni produkciji sodobne scenske umetnosti.

 
Pogovori se dogajajo v javni sferi in hkrati v intimnem ter varnem okolju, v katerem lahko gledalci med seboj delijo vtise, občutke, gledalske izkušnje in razmisleke o videnih predstavah.

Moderatorsko ekipo Zbora sestavljajo tri aktivne ustvarjalke na neodvisni sceni – igralka in avtorica Katarina Stegnar, režiserka in dramaturginja Lea Kukovičič ter kritičarka in teatrologinja Maša Radi Buh.

Tokratni Zbor za publiko bo 21. decembra sledil predstavi Avgust Hermana Hesseja, moderirala pa ga bo Lea Kukovičič.