Se še spominjate pisanja ljubezenskih pisem, uporabe romantičnih gosjih peres in telefonov z vrtečo številčnico? Moški in ženska se spogledata na plesišču, se zavrtita ob ritmih, ki prihajajo iz jukeboxa in si izmenjata telefonsko številko napisano s kemičnim svinčnikom na papir. To je preteklost! Danes se je mesto osvajanja preselilo na Facebook, spogledovanje so nadomestila sms sporočila in snapchat. Ne veste o čem govorimo? Pridite in videli boste, kako poteka dvorjenje danes. Člani Amaterskega mladinskega odra so pripravili predstavo z improviziranimi prizori o svojih ljubeznih. Ta je nastala na enotedenski delavnici po tehnikah gledališča zatiranih; besedilo so napisali sami, ustvarjanje pa sta vodili Tereza Gregorič in Urša Adamič. Tehnika gledališča zatiranih (orig. theater of the oppressed), po kateri so ustvarjali člani AMO, je gledališko-aktivistična metoda, ki jo je v 60. letih prejšnjega stoletja razvil Brazilec Augusto Boal. Metoda je poznana tudi kot gledališče za opolnomočenje in gledališče za življenje in ni namenjena zgolj umetniškemu izražanju, ampak služi tudi neformalnemu učenju, izobraževanju in aktivizmu ter ima lahko terapevtske učinke. Projekt je nastal v sodelovanju s kulturno umetniškim društvom Transformator, ki je bilo ustanovljeno januarja 2012 v Ljubljani iz potrebe po širjenju in nadgrajevanju gledališko-aktivističnega poslanstva, in sicer predvsem, a ne izključno v tehnikah gledališča zatiranih.
1/1
