Kralj Lear

Learova usoda se odvija v trku med kraljem in človekom. Zaslepljen s svojim simboličnim statusom se Lear napačno odloči, ker se odloči za kralja in ne za očeta. Pa ne v državniškem smislu, kar bi narekovalo, da se kraljestvo ne deli in da se ne zaupa laskavcem, temveč v smislu ocenjevanja svojih hčera s položaja kralja, namesto s položaja očeta. Tisti, ki najbolj laskata njegovemu veličanstvu, bosta prejeli vsaka polovico kraljestva. Tista, ki pravi, da ljubi Leara tako močno, kot lahko hči ljubi očeta, ne bo dobila ničesar, ker bi morala reči, da ga ljubi bolj kot sebe. Lear mora prenehati biti kralj in postati človek, da se lahko očisti toksičnega položaja vladarja. Šele na koncu pravilno izbere tisto hčer, ki ga ima najraje in ki je čista plemenitost, ter spozna svojo zmoto, posledico kraljestva arogantnosti in ošabnosti. Vsemogočni kralj Lear mora doživeti, da ga hčeri, Goneril in Regan, zavrneta, postati mora potepuh, doživeti noč strašne nevihte, ko se vmešajo naravni elementi in v kateri doživi trenutno pomračitev uma. In mora ostati sam z Norcem, ker je Norec edini v kraljestvu, ki je izzval njegovo kraljevsko moč. Learova kraljevska osebnost se popolnoma sesuje, ko je soočen z mejno situacijo, zato je pot naproti smrti hkrati pot k samouresničitvi, a tudi k prepoznanju dogodkov, ki so tako tragični, da je smrt dejansko odrešitev. Na koncu se stopnja zavesti, tiste sanje o mirni smrti, in stopnja nezavednosti, ki je vodila do noro boleče smrti, le malo prekrivata s smrtjo samo.

Filozofsko se usoda v Kralju Learu odvija med Learom kraljem in Learom potepuhom s pomračenim umom. Tako kot v Hamletu, kraljestvo po kraljevi smrti pripada tistim, ki z Learom niso v krvnem sorodu. »Nekaj ​​je gnilega v deželi Danski,« in v dramskem svetu Kralja Leara je vprašanje, ali umre kralj ali človek. S tem vprašanjem se bo prvič v SNG Nova Gorica soočil priznani režiser Ivica Buljan, ki bo na oder postavil, prav tako prvič v našem gledališču, veliko delo svetovne klasike. 

Razen Koltèsove adaptacije Hamleta z naslovom Dan umorov v zgodbi o Hamletu, sem Shakespeara režiral le enkrat. Bilo je v Narodnem gledališču v Tirani. Uprizoril sem Julija Cezarja, ki smo ga igrali na trgu pred Ministrstvom za notranje zadeve in v bazenu nekdanjega gledališča, ki so ga kmalu po premieri porušili, na njegovem mestu pa je zraslo trgovsko središče. Ob teh dveh besedilih me je vedno zanimal Kralj Lear. Izkušnje, ki sem jih nabiral v tridesetih letih režije, končno opravičujejo mojo željo, da uprizorim Leara in skupaj z igralci poskušam priti do njegove skrivnosti.

Ivica Buljan