Prometej

Prometej, Titan in grški bog ognja, stvarnik človeka iz gline, je ljudem prinesel ogenj, ukradel ga je bogovom na Olimpu, potem ko jim je Zevs za kazen za nečaščenje bogov odvzel svetlobo in toploto. Prometej je ljudem prinesel še abecedo, številke in umetnost, med njimi glasbo, ples, dramo, in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat le v lasti olimpskih bogov. Seveda ga je Zevs, kralj bogov, za to kaznoval in ga obsodil na večne muke. Privezanemu na skalo je orel vsak dan na novo pojedel jetra, ki so v stari Grčiji veljala za sedež čustev, vendar so mu vsako noč zrasla nazaj. Zevs je bil celo tako jezen na Prometeja in na ljudi, da je z drugimi bogovi ustvaril žensko, Pandoro, ki je bila lepa in zvita. Nato jo je poslal na Zemljo, kjer se je poročila s Prometejevim bratom Epimetejem. Zevs ji je kot poročno darilo dal skrinjico, za katero jo je radovedni mož prosil, naj jo odpre in iz nje so pobegnile bolečine, bolezni, sovraštvo, zavist, siromaštvo in slabe strasti ter se razpršile po vsem svetu. Tudi Pandora se je prestrašila in hitro zaprla pokrov. A zlo je že zletelo iz skrinjice, v njej je ostalo samo še upanje. Ljudje na Zemlji so bili obsojeni, tako kot Prometej, na večne muke in malo upanja.

Zaradi plemenite nesebičnosti in neustrašnosti pri kljubovanju božji nadoblasti, za prizadevanje za napredek, svobodo in resnico, je Prometej postal reprezentativen lik razsvetljenstva, poln simbolike, umetniški lik, in navdih mnogim humanistom, umetnikom in znanstvenikom, hkrati pa svetoskrunec božjega reda, ki predstavlja tveganje pretiravanja ali nenamernih posledic, saj njegova prizadevanja lahko povzročijo tudi tragedijo. Sodobni Prometeji lahko torej ljudem prinesejo napredek, vendar ima ta pogosto dvojni učinek. Tudi uničujoč. Prometej in Pandora sta kot dve strani enega kovanca, dobro in slabo, vstopna in izstopna točka človeštva. V uprizoritvi bosta koreografa Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia z mednarodnim plesnim ansamblom MN Dance Company raziskovala vstopne točke človeštva v napredek, svobodo, razvoj, in izstopne točke tega istega, človeške tegobe, nesrečo, obup, kot posledico nepremišljenih in objestnih dejanj.

Legenda želi pojasniti tisto, česar se ne da pojasniti.

Ker pa izhaja iz temeljev resnice, se mora sama končati v nerazložljivem.    

_{Franz Kafka}