Nekoč in danes
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je naslednik Primorskega dramskega gledališča, ustanovljenega leta 1969. Med 1972 in 1991 je gledališče organiziralo festival Goriška srečanja malih odrov (kasneje Srečanja gledališč Alpe-Jadran), ki je pomembno vplival na njegov razvoj in afirmacijo v domačem in mednarodnem prostoru.
Leta 1994 je bila zgrajena nova gledališka hiša z moderno tehnično opremo in dvorano s 371 sedeži. Leta 2011 je bil dodan še mali oder s 107 sedeži.
Leta 2004 se je gledališče preimenovalo v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, saj je postalo institucija nacionalnega pomena, ki je v celoti financirana s strani države.
Pomen gledališča ter njegovo programsko in umetniško usmeritev opredeljuje tudi zemljepisni položaj – Nova Gorica leži na stiku slovanske in romanske kulture. Repertoar sestavljajo tako moderna kot klasična besedila; zaznamujeta ga lokalni mediteranski temperament in odprtost za raziskovanje in eksperiment. Visoko raven ustvarjanja dokazujejo številne nagrade, sodelovanja na slovenskih in mednarodnih festivalih ter gostovanja v tujini. Leta 2001 je gledališče postalo član Evropske gledališke konvencije (European Theatre Convention, ETC).
ZGODOVINA
Gledališka snovanja v Novi Gorici so se začela leta 1955 z ustanovitvijo polprofesionalnega Goriškega (mestnega) gledališča. Oktobra tega leta je skupina še povečini amaterskih igralcev v dvorani Okrajnega ljudskega odbora uprizorila Celjske grofe Bratka Krefta. To je bila prva gledališka premiera polpoklicnega Goriškega gledališča, ki je bilo ustanovljeno »z jasnim ciljem, da preraste v poklicno potujoče gledališče za celotno Goriško.«
Novembra 1957 je Goriško gledališče z uprizoritvijo Linhartovega Matička krstilo svoj prvi »dom«, dvorano v adaptiranih prostorih na Soški cesti v Solkanu, v kateri je nato delovalo vse do leta 1994.
Leto 1969 velja za eno pomembnejših prelomnic v novogoriški gledališki zgodovini, saj se je takrat gledališče profesionaliziralo in preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče. Med leti 1972 in 1991 je organiziralo mednarodni festival Goriško srečanje malih odrov (kasneje Srečanje gledališč Alpe-Jadran), ki je imel velik vpliv na razvoj in afirmacijo gledališča.
Kot repertoarno gledališče s stalnim igralskim ansamblom je PDG kljub skromni dvorani z zelo omejenimi odrskimi možnostmi doseglo visoko umetniško raven. Maja 1994 se je končno preselilo v novo matično hišo, ki jo je zasnoval arhitekt Vojteh Ravnikar. V novem gledališču z moderno odrsko tehnologijo in 371-sedežno dvorano so kot prvo predstavo na velikem odru uprizorili Smoletov Krst pri Savici.
Leta 2004 je gledališče dobilo status institucije nacionalnega pomena, ki jo v celoti finančno podpira država, in spremenilo ime v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.
Gledališče je vsako sezono pripravilo šest ali več premiernih uprizoritev. Leta 2011 je dobilo novo malo dvorano, ki je izvrstno tehnično opremljena in omogoča uprizarjanje manjših in komornih predstav. Število novih premiernih uprizoritev se je odtlej povečalo na osem.
USMERITEV
Na pomen in usmerjenost gledališča bistveno vpliva geografska lega Nove Gorice na stiku slovanske in romanske kulture. Repertoar sestavljajo krstne postavitve slovenskih novitet, izvedbe sodobnih tujih avtorjev, nova branja slovenske in svetovne klasike, raziskovanja znotraj glasbenega gledališča, avtorski projekti, uspešnice za otroke in mladino ter plesne koprodukcijske uprizoritve. Stalni igralski ansambel šteje 22 članov, ob njih pa pogosto nastopajo tudi gostujoči igralci. Odprtost ansambla in izbor režiserjev z različnimi estetskimi pristopi omogočata nastajanje predstav tudi bolj eksperimentalnega, raziskovalnega značaja.
Sodelovanja na festivalih, številna gostovanja doma in v tujini ter niz nagrad, ki so jih prejeli tako igralci kot drugi ustvarjalci predstav, dokazujejo visoko raven produkcije novogoriškega gledališča.
Gledališče se je leta 2001 vključilo v Evropsko gledališko konvencijo (ETC), mednarodno gledališko zvezo, ki je vsaki dve leti organizirala tudi mednarodni gledališki festival. Leta 2004 je z naslovom Gledališča Evrope: ogledalo razseljenih ljudstev potekal v organizaciji SNG Nova Gorica skupaj z mednarodnim gledališkim festivalom MEJ NI FEST (Theatre Without Borders).
DIREKTORJI
Jože Babič (1968 – 1974)
Sergij Pelhan (1975 – 1986)
Tomica Dumančić (1986 – 1994)
Janez Starina (1994 – 1997)
Sergij Pelhan (1997 – 2007)
Mojmir Konič (2007 – 2009)
Jožko Čuk (2009 – 2014)
Neda R. Bric, v. d. (2014 – 2016)
Maja Jerman Bratec (2016 –2021)
Mirjam Drnovšček (2021–)
UMETNIŠKI VODJE
Janez Povše (1975 – 1979)
Dušan Mlakar, Janez Povše, Emil Aberšek, Branko Kraljević (1979 – 1980)
Marjan Bevk (1980 – 1982)
Dušan Mlakar, Srečko Fišer, Bine Matoh (1982 – 1983)
Mario Uršič (1983 – 1985)
Alja Predan (1985 – 1986)
Goran Schmidt (1986)
Janez Starina v. d. (1986)
Zvone Šedlbauer (1987 – 1988)
Janez Starina v. d. (1989)
Janez Starina, Srečko Fišer (1989 – 1990)
Marko Sosič (1990 – 1994)
Katja Pegan (1994 – 1998)
Primož Bebler (1998 – 2009)
Srečko Fišer, v. d. (2009)
Ira Ratej (2009 – 2012)
Martina Mrhar (2012 – 2016)
Marko Bratuš (2016 –)