52 hertzov

Nekje pod nami, v prostranih globinah Tihega oceana, se vsako leto oglasi kit. Kit, ki ga še nikoli nismo videli, a ga že od leta 1989 poslušamo. Kit, ki poje na frekvenci, nerazumljivi ostalim kitom. Nekje nad nami, med z zvezdno svetlobo preluknjano črnino vesolja, bdijo astronavti, ki Mednarodno vesoljsko postajo obiskujejo že vse od leta 2000. Ljudje, o katerih smo vsi sanjali, ko smo bili majhni. Ljudje, ki Zemljo in nas vsakič znova uzrejo v vsej naši majhnosti. Nekje med nami živi srečna družina. Mama. Tata. Deček, ki rad gleda v nebo, in ko bo velik, želi biti astronavt. Deklica, ki ima rada morje, in ki bo ... Družina, kakršno pozna prenekateri izmed nas. In v trenutkih največje samote, največje žalosti se vsak od njih in vsak od nas sooči s podobo, ki iz življenja odplakne vsako žalost – klovn. Klovn, ki je hkrati nekje pod nami, nekje nad nami in nekje med nami. Klovn, ki nam morda lahko življenje popestri s kakšnim trikom.  

Mlada srbska dramatičarka Tijana Grumić, ki bo slovenskemu občinstvu predstavljena prvič, v svoji subtilnopoetični družinski drami prepleta tri pripovedi. Z izhodiščem v dokumentarnih materialih preko izbranih motivov secira vprašanje upanja v svetu, polnem samote. Njeni liki zaživijo v nezmožnosti pogovora, v mimobežnosti obstoja, ki se med seboj poveže v nadrealističnih naključjih usode. Popelje nas na potovanje po življenju neke družine, razpete med morjem in vesoljem, med najbolj osamljenega kita in takisto osamljenega astronavta, medtem ko se po Zemlji sprehaja Klovn v iskanju smisla, da si zopet nadane svoj rdeči nos.  

Prvič je z igralskim ansamblom SNG Nova Gorica ustvarjala režiserka mlajše generacije Mojca Madon, ki je po šolanju na novogoriški dramsko-gledališki gimnaziji diplomirala iz režije na AGRFT v Ljubljani.