Draga Jelena Sergejevna

V medijih

V besedilu, ki so ga v SNG Nova Gorica premierno uprizorili v sredo, je režiser Alen Jelen prepoznal nadčasovno komponento in ga tudi spretno zrežiral. Jelena Sergejevna, srednješolska učiteljica, dosledno reprezentira tradicijo, njeno stanovanje je simbol ruskega humanizma. Malo bidermajerja, zavese, tradicionalna postavitev: predprostor, dnevni prostor, kopalnica, zadaj pa jedilnica (scenografinja je Urša Loboda).
Dostojnost in urejenost tako misli kakor duha, ki veje iz tovrstne scenske postavitve, je pomirjujoča in se sklada s podobo Stannie Boninsegna kot naslovne učiteljice, socialistično aseksualno opravljene (kostumografinja je Belinda Radulovič), dobre, milostne, srčne in predane pedagoginje.
Pod pretvezo prisrčnega rojstnodnevnega voščila v to skladnost vstopijo dijaki Paša, Volodja, Vitja in Alja. Želijo se dokopati do ključa, ki odpira vrata sefa, v katerem so shranjene matematične maturitetne naloge, z morebitnimi popravki katerih bi se dijakom odprla vrata v svet, kakršnega si želijo: od vstopa na ustrezno fakulteto pa do bogastva kot zadnje ovire na poti k popolni svobodi in manipulaciji.
Jelena Sergejevna svoje učence kmalu spregleda, razočarana pa jim dopušča možnost, da dostojno odidejo iz njenega stanovanja in si tako vsaj delno operejo čast. Vendar idejni in duhovni vodja paglavcev, »angelov zla«, Volodja (v vlogah se izmenjujeta Vito Weis in Nejc Cijan Garlatti), v sebični želji po dokazovanju svoje moči nadaljuje igro manipulacij. Vito Weis ga oblikuje kot hladnokrvnega, manipulativnega, razvajenega dečka (sina nekega pomembneža), ves čas na meji med samozadovoljstvom, privoščljivostjo in surovostjo: ta se na koncu, ob posilstvu kot sredstvu za dosego cilja, izkaže za brezmejno.
Žiga Udir svojega Vitjo razgrne kot dobrodušnega mladeniča z družbenega dna, preveč srčnega, da bi mu uspelo zares sodelovati pri umazanih igrah, in preveč vdanega, da bi se dobro znašel v razčlovečenem šolskem sistemu ali na drugi strani v pogoltnem polmafijskem manipulativnem krožku, kakršnega okrog sebe ustvarja Volodja. Vsak od najstnikov od svoje prve podobe, s katero želijo učiteljico prepričati o surovosti svojega vsakdana in nujnosti sočutja, polagoma odstira plasti lastnega mišljenja in čutenja, ki je večinoma izprijeno, še preden se zares izleže v svet.
Andrej Zalesjak jeznega mladeniča Pašo portretira kot ubogo paro, povsem odvisno od ukazov Volodje, tako naivnega, da verjame v svoja stališča, četudi so vse njegove misli povzetki Volodjinega razmišljanja. Vztraja pri izpolnjevanju ukazov, dokler se ob posilstvu svojega dekleta Alje povsem ne zlomi. Maša Grošelj kot Alja niha med solidarnostjo z napadeno učiteljico, izsiljevanjem in zaničevanjem »starokopitnih« načel.
Stannia Boninsegna slika učiteljičino dostojanstvo kot neomajno, ko z zadržanostjo in osuplostjo spremlja vse poskuse izsiljevanja najstnikov. Hkrati nekje v drugem delu predstave vzkipi in s tem sporoča, da se dobra stara humanistična pozicija novi dobi nemoralnosti ne bo vdala, ne zlepa ne zgrda.
Razkroj prizorišča humanizma, stanovanja Jelene Sergejevne, poteka ob spremljavi glasbe (skladatelj je Brane Zorman) in ob pritajeni svetlobi (oblikoval jo je Samo Oblokar); pri jezikovni aktualizaciji besedila je sodelovala lektorica Laura Brataševec.
Uprizoritev uspeva na vseh ravneh: od izbora besedila in v gledališču premalokrat obravnavane tematike, prek režijske in dramaturške gradnje dogajanja (dramaturgijo podpisuje Ana Kržišnik Blažica), do fantastične, intenzivne igre vseh igralcev, ki like do samega konca vodijo z izrazito psihološko profiliranostjo in natančno notranjo dinamiko.
Anja Bajda, Primorske novice, 9. aprila 2016

Široko problematiko stvarnosti mladostnika uprizoritev Drage Jelene Sergejevne kar se da kruto in brezkompromisno analizira, kontrast med prepričljivo Stannio Boninsegna, idealistko in srčno borko za humanistične vrednote, in kvartetom mladih (igralci so se z doslednimi in imenitno odigranimi vlogami močno poosebili s svojimi liki, zato je predstava na trenutke celo čustveno boleča in sproža v gledalcu nelagodje ter odpira vrsto vprašanj in refleksij) ni le generacijsko razhajanje, ampak nekaj več. Je obtožba družbe, ki ustvarja tehnokratski cinični svet, v katerem ni več prostora za srce (v gledališkem listu si velja prebrati tudi esej Ivana Verča). Obenem pa oži sporočilo tudi v razmišljanje o mehanizmih za preživetje (ne le mladih) bistvene interakcije med družbo, družino in šolo.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 10. aprila 2016

Na odru se odvije prava drama, ki v igri mladih igralcev Vita Weisa, Andreja Zalesjaka, Maše Grošelj in Žige Udirja gledalcu jemlje dih. Pod subtilnim režijskim vodstvom Alena Jelena so igralci natančno izrisali vsak svoj lik in jih povezali v skupno podobo človeka današnjega časa, ki gre preko vsega, da doseže svoj cilj. In na zgroženost profesorice, da so prvovrstni pokvarjenci, odgovori eden od njih, take ste nas naredili vi, torej družba, v kateri živijo. Veristično zasnovana in na oder postavljena drama je z vsemi elementi občinstvo pretresla in prepričala. Ustvarjalce je upravičeno nagradilo z dolgim aplavzom.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 7. aprila 2016