Ekshibicionist

Fred Miller, zelo uspešen in bogat borzni mešetar, zaradi ekshibicionizma ponovno pristane v ječi, tokrat že tretjič. Tu naj bi mu terapijo oziroma pomoč nudili dve strokovni sodelavki, stroga zadrta psihiatrinja Eva Stempowska in blagohotna, a precej neuravnovešena socialna delavka Dorothy Jackson. Slednja je šele pred kratkim pričela z delom v državnem zaporu, a je že zapletena v odvisnost od seksualnega razmerja s paznikom Jimmyjem Pollackom, hkrati pa ob prvem srečanju s Fredom začuti posebno vznemirjenost. Da se bo klobčič ambivalentnih razmerij dobro zapletel, si je avtor zamislil še peto dramsko osebo: psihiatra Daniela Parkerja, nekdanjega Evinega zakonskega partnerja (in terapevta), ki se že več let neuspešno ukvarja s Fredovo deviacijo in ima diametralno nasprotno stališče, kako pristopiti k zdravljenju.

Čeprav je zgodba »o razkrivanju, o ekshibicionistu, ki poleg butare in pirhov svetu pokaže tudi ogledalo«, postavljena v Ameriko, petnajst let od nastanka besedila delujejo vprašanja, ki jih postavlja, le še bolj domače: Kako se družba sooča s patološkimi seksualnimi pojavi? Koliko psihiatri dejansko zdravijo bolnike? Kakšne kompenzacije si osamljeni izmišljajo ob soočanju z odsotnostjo ljubezni? ... In nenazadnje, ali je moč preseči delitev na »normalne« in »nenormalne«?

Dušan Jovanović, eden naših najbolj plodovitih dramatikov in gledaliških režiserjev, je za Ekshibicionista prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo (2002). Po uprizoritvi v ljubljanski Mali drami (s psevdonimom O. J. Traven), je postal kultna predstava v beograjskem Ateljeju 212, uprizorjen pa je bil tudi v luksemburšem Theatre d' Esch. Drugo slovensko postavitev bo režiral Marko Bulc, ki je diplomiral iz režije na AGRFT prav pri prof. Jovanoviću.