Grenke solze Petre von Kant

V medijih

V intimni svet Petre von Kant, zdaj vzvišen, premišljeno vladan, pozunanjeno varen, jutri podrt in v nemoč predan, gledalca uvede projekcija obraza bolščečih samoizprašujočih oči, ki se zapičijo v človeka in trgajo iz njega, zato da bi doumel, dojel, kaj in koga živimo, kaj je tisto, kar je v nas in kaj lahko z nami naredijo drugi, kaj je z našo svobodo in kako blizu smo smrti, tudi ustvarjalni, ko izgubimo objekt poželenja. Besedilo je ob nastanku v 70-ih letih prejšnjega stoletja izkazovalo politično nekorektnost, saj se poglablja v močvirje travmatizirane malomeščanske povojne nemške družbe, ki je tudi po neuresničitvi nacistične ideologije ohranjala zakoreninjene vzorce strupene donacije in pasjega podrejanja. Tako tudi ženske v predstavi tipajo za možnostmi človeškega približevanja, vendar stik med njimi ni mogoč. Vse se sesuje v popoln poraz in osramočenost ali zmago s totalno prevlado. Varne in zadovoljne so le v oddaljenosti in odsotnosti. Namišljena varnost pa seveda ni vse, po čemer hrepenijo. Prikaz vdiranja družbenega v intimno se zgodi na več nivojih in v vseh odnosih med mamo in hčerko, med prijateljicami, delodajalko in delojemalko, najbolj pa je očiten med ljubimkama, saj preraste v čustveno odvisnost in ponižanje, menjavanja družbenih pozicij in vlog pa tudi niso izključena; na koncu celo razčlovečeno bitje lahko dobi svoj glas. Tudi predstava je naglašena v več smislih, kostumografija in scenografija sta se navdihovali v bizarno nališpani diktaturi mode, medtem ko v nizu afektiranih izjav junakinje izrisujejo svoje like tudi s pretiranimi in stiliziranimi poudarki.
Magda Tušar, Radio Slovenija 1, 28. novembra 2015

Grenke solze Petre von Kant v režiji francoskega režiserja Arturja Nauzyciela so izčiščena postavitev, ki na dobesedno ploski sceni nevrotična stanja Petre von Kant obdela premočrtno, patetično vzvišeno in predvsem v dobri luči.
Rainer Werner Fassbinder, enfant terrible nemškega gledališča in inovator nemškega filma, nevrotik, prepirljivec s karizmo, ki so mu številni sledili, je besedilo Grenke solze Petre von Kant napisal med letom čez Atlantik, ob pristanku na ameriških tleh, pa se je – tako pravijo – nemudoma obrnil, da bi lahko doma začel priprave na igro. In tudi film je nato nastal po hitrem postopku. Fassbinder se je zgledoval pri hollywoodskih melodramah Douglasa Sirka, celotno dogajanje pa je zaprl v en sam prostor, prostorno klavstrofobičen, podobno kot čustva glavne junakinje Petre von Kant, ki se zaljubi v mlado Karin in se ji pusti izkoriščati, čeprav se tega morda ne zaveda, tako kot sama odriva ženske okoli sebe, mamo, hčerko in Sidonijo.
Besedilo je v slovenščino prevedel Lado Kralj, na povabilo Mini teatra, Mestnega gledališča Ptuj in SNG Nova Gorica pa je uprizoritev režiral francoski režiser Artur Nauzyciel. Uprizoritev ne odstopa od filmske podlage, v njej najde že omenjeno klavstrofobijo čustev prikazano s scenografijo, tokrat salonsko s kosmato preprogo na rampi in velikansko sliko namesto zavese, tako da je celotno dogajanje v ospredju, ostanek odra pa ostaja zakrit, razen spodnjih 30 centimetrov, kar vnaprej napoveduje prihode igralk (scenograf Riccardo Hernandez). Prav tako režiser ni iskal nove glasbene podlage, ampak je ostal pri tisti iz filma; The Great Pretender in Smoke Gets Into Your Eyes Plattersov, ki v povezavi z estetiko izrazito sodobnega razkošnega minimalizma deluje nekoliko odtujeno in zastarelo. Že v filmu so izstopali razkošni kostumi, tokrat pa satenasto sijejo kot z brvi modne oblikovalke Petre von Kant, kar je poklic glavne junakinje (izčiščena, precej gledališko netipična kostumografija je delo francoskega kreatorja Gasparda Yurkievicha).
Uprizoritev se s tako zmanjšanim manevrskim prostorom in ujetostjo v lepoto nekega salona – kjer poleg Petre (Helena Peršuh) prebiva nema asistentka (Vesna Vončina), pogosto postavljena na oder kot del interjerja ali pa vsaj krasen salonski lev, ki se iz samega dolgčasa preteguje tam na tisti preprogi in ne ena izmed dramskih oseb – naslanja predvsem na čustva glavne junakinje. Ta so podana z natančno izdelano melodramatično niansiranostjo, vendar ostajajo na ravni besed, brez okrepljene gledališke akcije razen gestike in mimike, ponekod celo humorno nastrojene. Manj melodramatična in bolj prevzetno dejavna je velika preurejevalka, ljubimka Karin (Arna Hadžialjević).
V tako statično zasnovani uprizoritvi poleg igralske interpretacije največ prostora najde neverjetno dodelana luč, kot je na gledaliških odrih ne vidimo pogosto. Režiserjev stalni sodelavec Scott Zielinski je zasnoval luč v službi Petrinih čustev, ki jih ne le osvetljuje/zatemnjuje, ampak tudi kroji, ko v navezi z masko (Empera) razkriva bledico igralk, ki jim takoj nato na usta kane nekaj barve, kar je posledica premišljene igre svetlobe in maske, ki se odzove na določeno luč.

Lejla Švabič, MMC RTV SLO, 8. decembra 2015

Za slovo od Orléansa, kjer je devet let vodil Narodni dramski center, in preden bo, s 1. januarjem 2017 prevzel vodenje Narodnega gledališča Bretanje v Rennesu, se je Arthur Nauzycieli odločil, da predstavi Grenke solze Petre von Kant Rainerja Wernerja Fassbinderja v posebni verziji: ustvaril jo je v Ljubljani, v Sloveniji, jeseni 2015, v majhnem gledališču, ki vabi številne tuje režiserje. Petro von Kant in ženske, ki jo obdajajo, slišimo torej govoriti v slovenščini – redkost v Franciji. To je mil jezik, vsaj kot ga slišimo v tej predstavi, v kateri se najfinejša milina druži z najgrenkejšim nasiljem.
Igra se odvija pred belo zaveso, na kateri se prikaže obraz ženske. Na odru je bela preproga in fotelj v stilu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prostor je tesen; v tem prostoru igralke nastopijo v zelo visokih petah, razen Karin, s prihodom katere se vse preobrne: Karin, dekle iz skromnega družbenega okolja, ki je nenadoma prišla v aristokratski svet Petre von Kant, ima obute superge. Pride nekega dne in Petra von Kant, modna oblikovalka na vrhuncu slave, gospodovalna ženska, ki ji služi nema Marlena, je uničena zaradi ljubezni.
Od nastanka Fassbinderjevega filma (1972) je Petra von Kant pogosto vzbujala zanimanje gledaliških režiserjev, ki so, z večjim ali manjšim uspehom, skozi to žensko projicirali svoje fantazme. Arthur Nauzyciel nas popelje drugam: slišati besedilo, ničesar drugega kot besedilo. Ta vrnitev k viru je pospremljena z neomajno odločitvijo: nobenega rekvizita, niti znamenitega telefona Petre von Kant. Samo telesa žensk, ki se gibljejo v tesnem prostoru; ki so kot lutke, takšne, kot jih vidimo včasih v vitrinah, tu animirane le s kakšno gesto.
Arthur Nauzyciel nas popelje drugam: slišati besedilo, ničesar drugega kot besedilo
Zanimanje režije se kaže v tej izbiri, ki zamakne nasilje, namesto da bi ga reproducirala. Vse se godi, kot bi Petra von Kant postala kip soli, ki se spominjala tega, kar je živela. Ledeni poljub mrtve ljubezni je zato le še bolj goreč. Bil bi dokončen, če ne bi telesom igralk tako slabo pristajala njihova krila. Gledalčevo oko zaradi tega trpi, a njegovo uho ne more pozabiti odmeva izredno lepih glasov, ki doni, kot bi se po kapljicah pretakale grenke solze uničene ženske.

Brigitte Salino, Le Monde.fr, 9. 12. 2016