Razparač

Za trdno zapahnjenimi vrati borno osvetljene in opremljene sobe se brat in sestra v strahu pred zunanjim svetom prenajedata s čokolado, zatekata v izmišljene postapokaliptične svetove ali v spomine na otroštvo in starše. Dan enak dnevu prekine privlačni zabavljač v bleščečem suknjiču, ki za denar pred zabave željnim občinstvom grizlja in golta žive ščurke. Igra, v kateri se avtor poigrava s klišeji filmskih grozljivk, podobe nasilja in strahu spleta v nadrealistično odrsko »pravljico«, ki jo v srhljivi samoti, bolečini, otroški potrebi po varnosti in želji sanjajo njegovi prisilno infantilni junaki. Njena gonilna sila je groza, in ni jasno, ali le-to povzroča strašljivo velik in tuj svet zunaj doma ali se poraja v najgloblji notranjosti samotnih bitij. Njene podobe vzbujajo gnus, a tudi fascinirajo: morda so patološke, tuje v bolezenski obsedenosti, obenem pa vsakomur srhljivo blizu.

Disney Razparač (1991) je večkrat nagrajeni dramski prvenec londonskega dramatika, filmskega scenarista in slikarja Philipa Ridleyja (1957). Razumljen je kot delo, ki je vpeljalo in navdihovalo gledališče u fris oz. in-yer-face theatre. Po mnenju vodilnega britanskega gledališkega kritika Aleksa Sierza, tudi avtorja spremne besede h knjižni izdaji igre, gre za temeljno gledališko besedilo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki v polju dramskega pisanja postavlja ločnico med nekoč in danes. Po Ridleyjevi drami je nastala uprizoritev Razparač, v kateri je avtorska ekipa v likih prepoznala posameznika, ki zaprt v svoji sobi preživlja različne faze svoje duševnosti. Podobo kogarkoli izmed nas, ki se v sodobnem času izolacij, stisk in zaostrenih situacij znajde sam s seboj in svojimi strahovi. Misel na like, postavljene v sodobni čas, se je razvijala, da smo jo razumeli ne le kot parafrazo ali simbol, marveč kot slehernika, ki se znajde v skrajni situaciji.