Umirajoči bog Triglav

Izhodišče uprizoritve je istoimenska zgodovinska povest Franceta Bevka, ki se navdihuje po resničnih dogodkih iz leta 1331, ko je čedadski inkvizitor posekal sveto drevo in s kamenjem zasul studenec, ko je ugotovil, da ju Kobaridci na podlagi stare vere še vedno častijo. Kljub opajanju iz resničnih dogodkov pa vsebino povesti vseeno kreirajo večinoma izmišljene osebe in dogodki, ki jih Bevk preplete v kompleksno celoto. V relativno kratki zgodbi se zvrsti cela kopica dogodkov, zaradi česar je zgodba izrazito živa in kliče po kreiranju gledališkega dogodka na osnovi pripovedi. Opominjanje na staro vero, drugo mitologijo z drugim izvorom in drugo kulturno podlago je bil boj za ohranitev identitete v času fašizma na Primorskem. Prav ta postopek fiktivnega pobega v zgodovino z namenom odpiranja vprašanj, ki še danes delujejo pereča in polemična, ustvarja uvid v aktualnost uprizarjanja Bevkove pripovedi. 

Umirajoči bog Triglav je uprizoritev, s katero režiserka Mojca Madon zaključuje magistrski študij gledališke režije na AGRFT. Madon verjame, da lahko gledališka uprizoritev individualno branje romana spremeni v kolektivno, da predstava zaživi kot samostojna celota in ne zgolj kot dramatizirano literarno delo, ki želi najbolj zvesto predstaviti vsebino izvirnika. V Bevkov material vstopa skupaj z ekipo in njihovimi avtorskimi doprinosi. Bolj kot neposreden prenos njegove zgodbe na oder jo zanima njena sinteza z odzvenom konfliktov posameznik-družba, manjšina-večina, napredek-tradicija, žrtev-rabelj v lastnih biografijah. Ker se je del njene identitete formiral v pokrajinah, ki jih opisuje Bevk, si želi, da gledališki dogodek doprinese lokalnemu okolju, iz katerega se napaja. Uprizoritev nastaja kot darilo ljudem, ki so vedoč ali nevedoč zaznamovali pomemben del njenega življenja.

Povest je podpirala ljudi v veri, da so zadnji mejnik nekega drugega sveta, z drugo mitologijo, z drugim izvorom in drugo kulturno podlago, kot je krščanska. Stara vera oziroma bogovi prednikov so bili med fašizmom opora in orožje v vzdrževanju zavesti, da smo drugačni od osvajalskega soseda, da ne smemo podleči poskusom sodobnega prekrščevanja, s praktičnim jezikom rečeno, kulturnega genocida. Opominjanje na staro vero je bil boj za ohranitev identitete.

Lenka Raspet