Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
26maj
Četrtek ob 20.00

Ivor Martinić

Le zaljubiti se ne smemo

SNG Nova Gorica, veliki oder

29maj
Nedelja ob 18.00

Po literarni predlogi Žige Valetiča

Trgovina s samomorilskimi pripomočki

SNG Nova Gorica, veliki oder

02junij
Četrtek ob 20.00

Snovalno gledališče

Godzilla Tribute Band

SNG Nova Gorica, zaodrje velikega odra

09junij
Četrtek ob 20.00

Tijana Grumić

52 hertzov

SNG Nova Gorica, mali oder

10junij
Petek ob 21.00

Kolektivno gledališče Sakerdona Mihajloviča, TNK, Grunt

BetON7

Atrij Mestne občine Nova Gorica (v primeru slabega vremena odpade)

14junij
Torek ob 20.00

Carlo Goldoni

Krčmarica Mirandolina

SNG Nova Gorica, veliki oder

Video

  • Bolezen duše

  • In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek

  • Čriček in temačni občutek

  • Tridesetletnice

  • Janko in Metka

  • Smrčuljčica

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

  • Hiša Bernarde Alba

  • Božična pesem

  • Tutošomato

  • Trojanke

  • Realisti

  • Peter Kušter

  • Ime

  • 5 kil sladkorja

Nagovor

Spoštovani ljubitelji gledališke čarovnije,

biti na čelu nacionalnega teatra z bogato in izjemno uspešno zgodovino je velik izziv, in čeprav sem se vanj zavestno in z veseljem podala, se vsak dan znova sprašujem, če mi bo uspelo uresničiti vse zastavljene cilje. »Bom ali ne bom,« bi rekel Shakespeare, vendar po slabih treh mesecih od prevzema vodenja te velike gledališke hiše sem zmerom bolj prepričana, da bom – in to predvsem zaradi sposobnih in gledališki čarovniji predanih zaposlenih. Brez takih ljudi gledališče še pod najsposobnejšim vodjem ne more biti uspešno. V gledališču so pomembni ljudje, pomembni so odnosi, in če je »štimunga« prava, se začno odvijati tudi čarovnije. Ko sem pred dobrimi petindvajsetimi leti začela svojo gledališko pot prav tukaj, si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom v gledališču ostala toliko časa. Prav nasprotno, po dobrem mesecu sem hotela oditi, ker je bilo zame emotivno prenaporno. Pa sem ostala … In sedaj si življenja brez gledališča ne znam več predstavljati. Gledališče te posrka, ta džungla čustev te včasih lahko na kratko »izpije«, a ti na drugi strani tako veliko vrne, da nočeš več ostati brez njega. Sama pravim, da smo vsi gledališčniki tudi malo odvisniki, odvisniki od ustvarjanja čarovnij. In kaj si želim? Da bi znali to magičnost predati naprej – vam obiskovalcem –, da bi tudi vi uživali v tej »odvisnosti«.

Novogoriško gledališče je v svojih petdesetih letih obstoja doseglo ogromno. Vseh dosežkov njegovih zaposlenih in zunanjih sodelavcev bi bilo kar za nekaj strani, a to ne pomeni, da nas ne čakajo še novi izzivi. Prišla sem v kolektiv, ki je pomlajen in v katerem je čutiti močno ustvarjalno energijo. Prišla sem v času, ko se pričenja gradnja zunanjega avditorija, in v času, ko se mesto pripravlja na evropsko prestolnico kulture. Poleg tega, da smo javni zavod in nacionalni teater, kar nas še toliko bolj zavezuje h kvaliteti, so to še dodatni izzivi, ki jih je treba sprejeti z odprtimi rokami. Z mislijo na vse to vidim naše gledališče kot gledališče, ki bo še naprej skrbno in premišljeno iskalo ravnovesje med klasičnim in sodobnim, med velikim in malim, med grenkim in smešnim, med notranjim in zunanjim … Skratka, to, kar gledališče kot javna institucija mora biti: iskanje ravnovesja, držanje ogledala družbi, preizpraševanje … o nas samih, o času, v katerem živimo, o njegovih načelih in težavah ter iskanje najboljše poti v primežu različnih želja in pričakovanj. Gledališče mora ostati prostor, kjer se odpirajo vsa ta vprašanja in ki vsem, ki vanj prihajajo, omogoča, da ostanejo odprtih glav in misli ter ne zapadejo v tisto, kar nam želi zunanji svet prodati kot edino pravilno in možno.  Gledališče je od vsega začetka raslo skupaj z mestom in sedaj se skupaj z njim pripravlja na leto EPK 2025. To je več kot idealen čas, da nadaljujemo s povezovanjem in »podiranjem« meja – ne samo najbližjih, temveč tudi tistih bolj oddaljenih. Zbrati moramo pogum, da Novi Gorici povrnemo tudi to, kar smo nekoč imeli in kar si mesto ter njeni prebivalci zaslužijo – mednarodni gledališki festival. Spomin na festivala Goriška srečanja malih odrov in Srečanja gledališč Alpe Jadran je v gledališču in med obiskovalci še vedno živ in moja namera je, da ta spomin spet oživimo. Članstvo SNG Nova Gorica v evropski gledališki mreži ETC, zunanji avditorij ter EPK 2025 so odlična odskočna deska za ponovno udejanjenje festivala. Imamo gledališče, ki se lahko postavi ob bok gledališčem iz tujine, in imamo izvrstno publiko, ki je željna videti, kaj se ustvarja na tujih odrskih deskah. In mislim, da si mesto to tudi zasluži. Ni naključje, da imajo vsa uspešna in prepoznavna mesta svoj gledališki festival in da svojo prepoznavnost gradijo tudi na njem. 

Gledališče je prostor, ki povezuje. Ne samo njenih ustvarjalcev z obiskovalci, ampak tudi kulturo z gospodarstvom. Umetnosti se ne da spraviti v številke, a izsledki številnih domačih in tujih raziskav pričajo, kako se preko umetnosti oplaja gospodarstvo – razmislimo samo o tem, koliko dodatnih nočitev, obiskov restavracij itd. lahko mestu omogoči festival in nenazadnje, kako se prek gostov širi tudi glas o mestu v tujino. Ob tem pa je pomembno še nekaj drugega, o čemer se v današnjih časih premalo govori. Umetnost dviguje kreativnost na vseh področjih. Vsi veliki znanstveni umi in vsi najuspešnejši voditelji so bili strastni ljubitelji (in tudi podporniki) umetnosti. Ker jim je le-ta odpirala duha. Ker so se jim ob stiku z umetnostjo porajale nove ideje. Ker se jim je odpiral pogled čez meje znanega. 

In iskreno si želim, da to nadaljujemo. Imam izvrstne sodelavce: umetniškega vodjo Marka Bratuša, s katerim deliva in bova uresničevala začrtano vizijo, dramaturško ekipo, ki nama bo pomagala usmerjati voz, bližnje sodelavce, s katerimi bova krmarila med birokratskimi in organizacijskimi ovirami, sodelavce, ki skrbijo, da informacije pridejo do vas in sežejo še v deveto vas, vse tiste sodelavce, ki jih na odru ne vidimo, pa brez njih predstav ne bi mogli izvajati in seveda igralsko ekipo – odlično, samosvojo, srčno. In na koncu, imamo vas, draga publika, brez katerih nas ni, saj gledališče lahko živi le takrat, ko ste vi v dvorani. Zato si želim, da nove čarovnije ustvarjamo skupaj in z njimi dajemo novo vrednost našim življenjem in družbi, v kateri živimo.  

Mirjam Drnovšček

Direktorica SNG Nova Gorica

 

Sezona, ki je pred vami, je nekoliko netipična. Netipična sezona za negotove čase. Netipična iz več razlogov. V trenutku, ko to pišem, smo iz medijev že slišali prve grožnje o ponovnem zapiranju javnega življenja v zimskem času – in to po sezoni, ko smo bili za javnost zaprti več kot 200 dni. Vprašanj je več kot odgovorov. Bomo sezono lahko izpeljali terminsko? Finančno? Bomo abonentom lahko zagotovili vse, kar smo jim obljubili? Ne vemo. Zagotovo pa se bomo potrudili.

Sezona je netipična tudi z vsebinskega vidika. V preteklih letih sem se namreč izogibal rdeči niti, ki bi navzven in za potrebe prodajnih sloganov povezovala sezono v navidezno celoto. Letos sem to spremenil.

Predstave prihajajoče sezone se bodo namreč precej podrobno ukvarjale s človekovim čustvenim in psihičnim stanjem, kar je sicer bolj značilno za liriko kot za dramatiko, a je kritični odrski razmislek o našem odnosu do sebe in do sveta, ki nas obkroža v teh nepredvidljivih in stresnih trenutkih, nujen. S tega vidika bi sezono lahko poimenovali sezona mentalne higiene.

Poleg tega bodo predstave večinoma režirale ženske, kar je prav tako odmik od splošne prakse tako slovenskih kot tujih gledališč, kjer režiserke – v večinoma moškem svetu – najpogosteje le izpolnjujejo minimalno kvoto. Tem seveda ne želim podajati nikakršne sodbe o kakovosti posameznih gledaliških ustvarjalcev, želel pa bi opozoriti na dejstvo, da tudi v gledaliških krogih, ki načeloma močno spoštujejo enakopravnost med spoloma, nikakor ne podpiramo besed z dejanji. Kar je vsekakor vredno kakšne razprave. S tega vidika bi lahko sezono označili kot sezono režiserk.

Tema dvema rdečima nitma pa se kot zunanja okoliščina priključuje še tretja. Letošnja sezona je zadnja sezona, ki sva jo zastavila z direktorico Majo Jerman Bratec. Od srede poletja bo imelo gledališče novo vodstvo. Žal v tem trenutku še ni jasno, v katero smer bo zaplula barka, vendar bo do sprememb zagotovo prišlo. V tem duhu bi lahko prihajajočo sezono označil tudi za svojo poslovilno.

Časi so negotovi, negotovi za vse nas. Nekaj pa je gotovo. Gledališča brez občinstva ni, abonenti pa ste njegov glavni steber. Zato vas vabim, da se negotovosti navkljub odločite ostati v naši družbi. Mi smo namreč tu za vas – in skupaj nam bo uspelo prebroditi tudi vse prihajajoče viharje.

Marko Bratuš

Umetniški vodja SNG Nova Gorica