Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Video

  • Beraška opera

  • Jeklene magnolije

  • Peter Kušter

  • Stari klovni

  • Pašjon

  • Tartuffe

  • Peggy Pickit vidi boga v obraz

  • Podsvet

  • Draga Jelena Sergejevna

  • Gospa Bovary

  • Postani obcestna svetilka (Srečko Kosovel)

  • Srečanje

  • Živalske novice

  • Zarota tišine

  • Čarovnik iz Oza

  • Zajtrk

  • Antonton

  • Grozni Gašper

Nagovor

Izmišljanja, domišljanja, dejanja so aksiomi ter stalnice iskanj, raziskovanj in snovanj sleherne umetniške produkcije. Tu vprašanje časovne dimenzije ne obstaja. Je bilo včeraj, je danes in bo jutri: stvarjenje, ustvarjanje, poustvarjanje, refleksija so v polju uprizoritvenih umetnosti zagotovo privilegij, ki ga od nekdaj z vso umetniško imuniteto nudi avtonomija odrskega prostora.

Če za področje vizualnih umetniških praks velja, da smemo o  umetnosti razpravljati, ko je utilitarni pomen presežen, umetniškost scenskih prizadevanj v precej večji meri določa uporabnik.

V SNG Nova Gorica, sodobni in ugledni gledališki hiši, ki od dne, ko je stopila ob bok drugim slovenskim poklicnim gledališčem, sledi smernicam »recentnih« evropskih uprizoritvenih hotenj,  uporabnikom, torej vam, cenjeno občinstvo, namenjamo veliko skrb in mnoge pozornosti.

Posebej pozorno smo  oblikovali  prihajajočo sezono. Heterogen nabor dramskih tekstov 

bo ob izvedbah odličnega  igralskega ansambla pod kreativnim vodstvom izbranih režiserjev ter ob podpori tehničnih in upravnih služb pripeljal do scenskih konkretizacij, za katere verjamemo, da bodo dodobra vznemirile vaša čustvovanja in zadostila vašim pričakovanjem.

Kot tretja nacionalna ustanova s področja uprizoritvenih umetnosti v državi smo zavezani k uprizarjanju tako klasičnih kot sodobnih dramskih del. Naša obveza je zajemati  iz zakladnice tujih dramskih piscev in domačih avtorjev, pa tudi uprizarjati novitete. V programski zasnovi bomo izhajali iz patologije vsakdanjega življenja, moralnih vrednot, družbenih in političnih aktualnosti, izkušenj spomina.

Sezono 2017/2018 posvečamo 70. obletnici nastanka mesta Nova Gorica. Gledališče kot fenomen, sooblikovalec spoznavnih in  čustvenih lastnosti posameznika, prostora in družbe, je kot aktivni sopotnik nastajajočega mesta ves čas vplivalo na dojemanje, odzivnost in s tem kritičen odnos do dogajanja v sodobnem urbanem okolju.

Prijazno vabljeni.

Maja Jerman Bratec, direktorica

 

 

Biti človek.

Prednost gledališča pred drugimi mediji je predvsem v tem, da v gledališki dvorani sedi skupina ljudi, ki gleda umetniško delo, ki ga na drugem koncu dvorane istočasno predstavlja druga skupina ljudi. Gre za človeško izmenjavo, s katero se ne morejo kosati ne film, ne radio, ne televizija, še najmanj pa internet.

Vsekakor pa zgolj dejstvo, da so ljudje v istem prostoru, nikakor ni zagotovilo, da bo med njimi izmenjava tudi zares stekla. Zato se mi zdi pomembno, da se v današnjem času, ko se gledališče prepogosto uporablja kot sredstvo teznega ali političnega sporočanja, poskušamo vrniti k osnovam. K zgodbam, ki se nas dotaknejo kot ljudi, na katere se lahko po človeško odzovemo in ki nas z malo sreče ganejo, razjezijo, nasmejejo, raznežijo ali na kakršen koli drug način premaknejo bliže k nam samim.

V novi sezoni bomo tako lahko podoživeli divja otroška leta z Ronjo, razbojniško hčerjo, z Don Juanom bomo preizpraševali svoj odnos do neomejene svobode in z njo povezanih družbenih spon, s katerimi smo se skozi stoletja poskušali rešiti pred nami samimi. Mednarodna koprodukcija s Koprom, Pulo in Trstom Barufe razgalja temeljne človeške strasti, ki se zaiskrijo zaradi ljubosumja in se s pomočjo delitve na naše in vaše razplamtijo v vseobsegajoči spopad, iz katerega ni videti izhoda. V Galebu se, ravno nasprotno, odpirajo vprašanja občutljivosti, nežnosti in hrepenenja – čustva, za katera v današnjem svetu ni več ne časa ne prostora. Plesna koprodukcija On/a v ospredje postavlja oba osnovna podtipa človeške vrste: moškega in žensko. Z Nadrealisti se bomo z absurdnim in obešenjaškim humorjem podali nad nelogičnosti sveta, v katerega smo se zapletli s pomočjo požrešnosti, sebičnosti in medsosedskih baruf. Naslednja velika človeška zagata, ki jo skriva Ekshibicionist, se vrti okoli reševanja čustveno in duševno poškodovanih posameznikov, pri čemer tisti, ki pomagajo, največkrat namesto reševanja drugih rešujejo sebe. Za zaključek sezone pa klasična tragedija Trojanke, zgodba o ženski strani vojne, ki žal nikoli ne zastara.

Izjave, da smo ljudje danes vse preveč odtujeni, da živimo drug mimo drugega, da smo sprti med seboj, da smo se kot človeštvo izgubili v svetu potrošništva, so površne puhlice, ki vse preveč posplošujejo in ne odražajo resničnega stanja družbe. Osebno vidim družbo kot skupino posameznikov, ki se vsak na svoj način trudijo živeti čim bolje in v skladu s svojimi prepričanji, ki se ne prekrivajo nujno s prepričanji drugih ljudi. Naj bo ta sezona nežen opomnik, da smo vsi krvavi pod kožo, da imamo vsi svoje sanje in pričakovanja ter predvsem, da je človek zmotljiv. Dovolimo si biti ljudje.


Marko Bratuš, umetniški vodja