Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Video

  • Tutošomato

  • Smrčuljčica

  • Ronja, razbojniška hči

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Antonton

  • Baron Münchhausen

  • Macbeth

  • Za narodov blagor

  • Trojanke

  • Realisti

  • Galeb

  • Barufe

  • Beraška opera

  • Jeklene magnolije

  • Peter Kušter

  • Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa

  • Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Nagovor

Kot bi bilo včeraj, ko smo s sodelavci načrtovali preteklo, upam, drage obiskovalke in obiskovalci novogoriškega gledališča, vznemirljivo sezono, že je v pomladno bujnem in šelestenja polnem zelenilu prišel čas, da vas povabimo k novim odrskim snovanjem, raziskovanjem, oblikovanjem, šepetanjem, čustvovanjem ...

Z novo sezono vas vabimo v svet znanega in neznanega, v iskanja drugačnih in ne zgolj enoznačnih odgovorov, v odkrivanje različnih pogledov na široka polja aktualnosti, ki jih ponuja premišljen izbor tako sodobne kot historične uprizoritvene literarne predloge.

50, 25, 15 so bile v pretekli sezoni in tekočem letu številke, numerološko zarisane v čas obeleževanja pomembnih dogodkov za naše gledališče. Nismo se prepustili pompoznim praznovanjem. Obeleževali smo jih delovno. Devet premiernih uprizoritev z vso imenitno heterogenostjo umetniških videnj je bilo vtkanih v preteklo sezono. Skrbno izbran izbor predstav, namenjenih naši najmlajši publiki, je za gledališče naložba v prihodnost. Zanimivih in iskrivih sklopov pogovorov s pomemnimi akterji in sooblikovalci zgodovine novogoriškega gledališča, ki so jih moderirali naši igralci, se bomo zgotovo radi spominjali. Prav tako  vodenih debat s soustvarjalci tekoče gledališke produkcije. Ne nazadnje se bodo v čas zarisali tudi koncertni večeri eminentnih glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev.

Praznična sezona se preveša v praznično leto ... Večeri, namenjeni pogovorom, razmišljanjem, debatam o različnih aspektih umetniškega ustvarjanja, razumevanja in spremljanja mnogoterosti uprizoritvenih umetnosti, bodo postali stalnica vaših in naših druženj v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Kot vsestransko kulturno žarišče vas bomo povabili na glasbene seanse naših ožjih in zunanjih sodelavcev, tudi soočanja z literarnimi dosežki ne bodo izostala.

Pričujoči zapis ne more brez aktualnosti danega trenutka. V novogoriški kulturno umetniški utrip vstopajo vse intenzivnejša prizadevanja Nove Gorice za pridobitev prestižnega naslova Evropske prestolnice kulture leta 2025. Slovensko narodno gledališče Nova Gorica se v tem kontekstu angažira tako v mednarodnem kot lokalnem okolju. Vrsta gostov doma, gostovanj v tujini, mednarodnih koprodukcijskih prizadevanj ter drugih aktivnosti našega gledališča želi umestiti Novo Gorico v položaj favoriziranih kandidatk za pridobitev naziva. Z organizacijo regijskega Nacionalnega kulturnega bazarja v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica prve dni decembra bomo v polje izobraževalnih institucij zagotovo vnesli še močnejša zavedanja o pomembnosti kulturnoumetniške ustvarjalnosti ter njenega doživljanja in refleksij.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje,
cenjeni študentje, dijaki, šolarji,
dragi naši najmlajši obiskovalci!

Nova sezona je pred dvermi.

V upanju, da boste skupaj z našimi imenitnimi člani ansambla in nizom prav tako odličnih sodelavcev prijazni sopotniki vznemirljivega potovanja v svet vsakokratne enkratnosti gledaliških in drugih dogodkov v našem gledališču, vas prijazno vabimo medse.

Dobrodošli v novi sezoni Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Maja Jerman Bratec, direktorica SNG Nova Gorica

 

Čas za gledališče

Začnimo lepo po slovensko, s kozarcem, in si nalijmo čistega vina: zakaj bi še kdo hodil v gledališče? Danes, ko imamo na voljo toliko sodobnejših oblik preživljanja prostega časa, možnosti neobremenjene zabave ali kulturnega udejstvovanja? Še huje, zakaj bi se kdo z gledališčem sploh še ukvarjal? Delo je v primerjavi s kakšno drugo vejo umetnosti stroškovno neučinkovito, doseg občinstva omejen, pot čez meje umetniškemu delu še dodatno ovirajo jezikovne prepreke.

To so za nekoga, ki se vse življenje ukvarja z gledališčem, na videz bogokletna vprašanja; ampak vsem ljudem, ki se ukvarjajo s kulturo, bi moralo biti izhodišče nenehno preizpraševanje odnosa med njihovim pogledom na ustvarjanje in svet, ki jih obkroža, ter odnosom okolice do ustvarjalcev in njihovega dela. Zato so ta vprašanja več kot na mestu.

Kaj nam gledališče lahko ponudi, česar ne bi mogli lažje in udobneje dobiti drugje? Igralce lahko vidimo v filmih ali kvizih, dramatične zgodbe lahko spremljamo na televiziji ali pri spletnih ponudnikih vsebin, ki so se v zadnjih letih izmojstrili v podajanju natanko tistega, kar gledalci v udobnem zavetju svojih foteljev od njih pričakujejo, bogate kostumografije in scenografije pa so ob proračunskih rezih v kulturi tako ali tako bolj kot ne stvar preteklosti.

Poleg tega se gledališče raznim pobudam navkljub besno upira digitalizaciji in vsesplošni modernizaciji in z izjemo redkih predstav ostaja v bolj ali manj enakih okvirih vse od izuma dvofaznega električnega toka, ki je v dvorane pripeljal nekoliko varnejšo scensko razsvetljavo. Vsa sodobnost gledališkega izraza pa ostaja zgolj v načinu izmenjave informacij med igralci in gledalci.

Gledališču bi se res moralo slabo pisati. A se mu ne. Gledališče vsem preprekam, zagatam in domnevni zastarelosti navkljub premore poseben čar. Obisk gledališča ostaja obred, za katerega si je treba vzeti čas. To se sicer v današnjem hitro vrtečem se svetu sliši kot paradoks, a je vendarle nekaj na tem. Gledalec si mora vzeti čas za prihod v gledališče, čas za nakup vstopnice, čas za klepet z znanci, čas za predstavo, čas za odmor, čas za pijačo, čas za premislek, čas za sanje o predstavi in čas za kritiko. Ne nujno v tem zaporedju.

Gledališče od gledalca zahteva, da mu posveti čas. Čas je edina dragocenost, ki jo imamo vedno pri roki, a le redko na voljo. In ravno zato, ker je čas postal v današnjem času taka redkost, je gledališče zaradi svojih časovnih zahtev postalo luksuzna dejavnost. Česar se ustvarjalci v gledališču močno zavedamo. Zato se tudi trudimo, da bi poklonjeni čas obdali z zgodbami, s človeškimi izkušnjami, napakami, smehom, krivicami in čustvi, ki gledalcem dovolijo začutiti, da so hitenju navkljub še vedno ljudje – tako kot tisti, katerih usode spremljajo na odrskih deskah.

Poklonite gledališču čas, mi pa obljubimo, da vam ga obogatenega vrnemo.

Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica