Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Video

  • Ronja, razbojniška hči

  • Živalske novice

  • Čarovnik iz Oza

  • Zajtrk

  • Antonton

  • Trojanke

  • Realisti

  • Galeb

  • Barufe

  • Beraška opera

  • Jeklene magnolije

  • Peter Kušter

  • Stari klovni

  • Pašjon

  • Tartuffe

  • Don Juan

  • Draga Jelena Sergejevna

  • Gospa Bovary

Nekoč in danes

 SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE NOVA GORICA

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je naslednik Primorskega dramskega gledališča, ustanovljenega 1969. Med leti 1972 in 1991 je gledališče organiziralo festival Goriška srečanja malih odrov (kasneje Srečanja gledališč Alpe Jadran), ki je pomembno vplival na razvoj gledališča in njegovo afirmacijo v domačem in mednarodnem prostoru.

Leta 1994 je bila zgrajena nova gledališča hiša z moderno tehnično opremo in dvorano s 371 sedeži (leta  2011 je bil dodan še mali oder s 107 sedeži).

Leta 2004 se je gledališče preimenovalo v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, saj je postalo institucija nacionalnega pomena, ki je v celoti financirana s strani države.

Pomen gledališča ter njegovo programsko in umetniško usmeritev opredeljuje tudi zemljepisni položaj – Nova Gorica leži na stiku slovanske in romanske kulture. Repertoar sestavljajo tako moderna kot klasična besedila; zaznamujeta ga lokalni mediteranski temperament in odprtost za raziskovanje in eksperiment.

Visoko raven ustvarjanja dokazujejo številne nagrade, sodelovanja na slovenskih in mednarodnih festivalih ter gostovanja v tujini. Leta 2001 je gledališče postalo član Evropske gledališke konvencije (European Theatre Convention, ETC).

 

ZGODOVINA

 

1955 Goriško gledališče

Gledališka snovanja v Novi Gorici so se začela leta 1955 z ustanovitvijo polprofesionalnega Goriškega (mestnega) gledališča. Oktobra tega leta je skupina še povečini amaterskih igralcev v dvorani Okrajnega ljudskega odbora uprizorila Celjske grofe Bratka Krefta. To je bila prva gledališka premiera polpoklicnega Goriškega gledališča, ki je bilo ustanovljeno »z jasnim ciljem, da preraste v poklicno potujoče gledališče za celotno Goriško«. Novembra 1957 je Goriško gledališče z uprizoritvijo Linhartovega Matička krstilo svoj prvi »dom«, dvorano v adaptiranih prostorih na Soški cesti v Solkanu, v kateri je nato delovalo vse do leta 1994.

 

1969 Primorsko dramsko gledališče

Leto 1969 velja za eno pomembnejših prelomnic v novogoriški gledališki zgodovini, saj se je takrat gledališče profesionaliziralo in preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče. Med leti 1972 in 1991 je organiziralo mednarodni festival Goriško srečanje malih odrov (kasneje Srečanje gledališč Alpe-Jadran), ki je imel velik vpliv na razvoj in afirmacijo gledališča.

 Kot repertoarno gledališče s stalnim igralskim ansamblom je PDG kljub skromni dvorani z zelo omejenimi odrskimi možnostmi doseglo visoko umetniško raven. Maja 1994 se je končno preselilo v novo matično hišo, ki jo je zasnoval arhitekt Vojteh Ravnikar. V novem gledališču z moderno odrsko tehnologijo in 371-sedežno dvorano smo kot prvo predstavo na velikem odru uprizorili Smoletov Krst pri Savici.

V petintridesetih letih profesionalnega delovanja je Primorsko dramsko gledališče poleg številnih praizvedb domačih besedil uprizorilo tudi veliko slovenskih praizvedb tujih avtorjev. Več kot petdeset ponovitev so dosegle predstave Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1969) A. T. Linharta, Hlapec Jernej in njegova pravica (1974) v priredbi Jožeta Babiča, Dva gospoda iz Verone (1980) Williama Shakespeara, Don Juan (1981) J. B. P. Molièra, Lov na podgane (1983) Petra Turrinija, Hrup za odrom  Michaela Frayna, Kaj je videl Batler Joeja Ortona (1988), Mandragola (1989) Niccolòja Machiavellija in Zdrahe (2001) Carla Goldonija. Predstavi Plešasta pevka (1995) Eugèna Ionesca in Tistega lepega dne (2000) Cirila Kosmača in Srečka Fišerja pa sta bili prvi, ki sta dosegli več kot sto ponovitev. Posebno odmevne so bile tudi predstave Martin Kačur (1976) Ivana Cankarja in Janeza Povšeta, Balada o trobenti in oblaku (1977) Cirila Kosmača in Janeza Povšeta, Kaj je resnica? (1979) in Šest oseb išče avtorja (1985) Luigija Pirandella, Dogodek v mestu Gogi (1980, 2001) Slavka Gruma, Don Kihot (1984) Mihaila Bulgakova, Rdeči nosovi (1986) Petra Barnesa, Ljudožerci (1987) Gregorja Strniše, Zmagoslavje ljubezni (1991) Pierra de Marivauxa, Glorija (1992) Ranka Marinkovića, Ljubezen dobrega moža (1995) Howarda Barkerja, Kralj Richard Tretji (1997), Hamlet (2000) in Sen kresne noči (2002) Williama Shakespeara, Iluzija (2000) Pierra Corneilla, Konec igre (1999) in Čakajoč Godota (2003) Samuela Becketta, Kralj umira Eugèna Ionesca (2001), Arabska noč Rolanda Schimmelpfenniga (2003).

 

2004 Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Leta 2004 je gledališče dobilo status institucije nacionalnega pomena, ki jo v celoti finančno podpira država, in spremenilo ime v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.

Gledališče je vsako sezono pripravilo šest ali več premiernih uprizoritev. Leta 2011 je gledališče dobilo novo malo dvorano, ki je izvrstno tehnično opremljena in omogoča uprizarjanje manjših in komornih predstav. Število novih premiernih uprizoritev se je odtlej povečalo na osem in več.

Izmed odmevnejših predstav iz obdobja novogoriškega gledališča kot nacionalne institucije velja izpostaviti krstne postavitve slovenskih novitet (Medtem, Prihodnje, odhodnje in Pogovori, samogovori Srečka Fišerja, Duohtar pod mus!, Sljehrnik in Pašjon Iztoka Mlakarja, Neskončni šteti dnevi in Hura, Nosferatu! Andreja A. Skubica, Eda – Zgodba bratov Rusjan, Kdor sam do večera potuje skoz svet in Nora Gregor Nede R. Bric), uprizoritve slovenske klasike (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Kralj na Betajnovi, Hlapci in Lepa Vida Ivana Cankarja), slovenske praizvedbe tujih avtorjev (Kobilice ali Moj oče igra loto Biljane Srbljanović, Tisti, ki jih reka ne spusti Davida Raba, Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti in Srečanje Nine Mitrović, Orkester Titanik Hrista Bojčeva, Skrivni strahovi na javnih krajih Alana Ayckbourna, sKurt Dimitrija Vojnovića, Morilec Eugèna Ionesca, Zgodba o pandah in Stari klovni Mateia Vişnieca, Neumnost Rafaela Spregelburda, Draga Jelena Sergejevna Ljudmile Razumovske, Peggy Pickit vidi boga v obraz Rolanda Schimmelpfenniga), nova branja svetovne klasike (Zeleni ptiček Carla Gozzija, Gospoda Glembajevi in Leda Miroslava Krleže, Letoviščarji Maksima Gorkega, Striček Vanja in Galeb A. P. Čehova, Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena, Gozd A. N. Ostrovskega, Timon Atenski W. Shakespeara in T. Middletona, Norci iz Valencije Lopeja de Vege, Zmaj Evgenija Švarca, Tartuffe in Don Juan J. B. P. Molièra, Gospa Bovary Nebojša Pop-Tasića po Gustavu Flaubertu, Ondina Jeana Giraudouxa, Beraška opera, Barufe po Carlu Goldoniju, Trojanke Evripida), raziskovanja znotraj glasbenega gledališča (Alica R. de Ceccattya in J. Kice z glasbo A. Annecchina, Evripidove Bakhantke z glasbo Saše Lošića, modno-gledališko-glasbeni spektakel Krojači sveta – Funeral Fashion Show z glasbo Draga Ivanuše, Rokovnjači Mihe Nemca in Nejca Valentija z glasbo ansambla Niet, Postani obcestna svetilka z glasbo Branka Rožmana, bizarna opereta Peter Kušter), uspešnice za otroke in mladino (Grozni Gašper, Antonton, Čarovnik iz Oza) ter plesne koprodukcijske uprizoritve (Urbane zgodbe – Soba z razgledom, Kravata, Zarota tišine  in On/a).

 

USMERITEV

Na pomen in usmerjenost gledališča bistveno vpliva geografska lega Nove Gorice na stiku slovanske in romanske kulture. Repertoar sestavljajo uprizoritve sodobnih in klasičnih dramskih besedil, zaznamujeta pa ga hkrati lokalna, mediteranska obarvanost in odprtost za nova iskanja, za eksperiment. Mediteransko noto, značilno za to območje Slovenije, je moč zaznati tako v izbiri dramskih del, še posebej komedij, kot tudi v samih uprizoritvah, za katere so značilne mediteranska dinamika, vročekrvnost, dialektalne barve in nemalokrat tudi ambientalne različice postavitev. Odprtost ansambla (stalni igralski ansambel šteje 22 članov, ob njih pa pogosto nastopajo tudi gostujoči igralci) in izbor režiserjev omogočata sodobne pristope in raziskovanja.

Sodelovanja na festivalih, številna gostovanja doma in v tujini ter niz nagrad, ki so jih prejeli tako igralci kot drugi ustvarjalci predstav, med njimi štiri nagrade Boršnikovega srečanja za najboljšo predstavo v celoti (Rdeči nosovi, 1987, Ljudožerci, 1988, Konec igre, 1999, in Medtem, 2005) dokazujejo visoko raven produkcije novogoriškega gledališča.

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica se je leta 2001 vključilo v Evropsko gledališko konvencijo (ETC), mednarodno gledališko zvezo, ki vsaki dve leti organizira tudi mednarodni gledališki festival. Leta 2004 je z naslovom Gledališča Evrope: ogledalo razseljenih ljudstev potekal v organizaciji SNG Nova Gorica skupaj z mednarodnim gledališkim festivalom MEJ NI FEST (Theatre Without Borders). Gledališče je bilo tudi ustanovni član Nove evropske teatrske akcije (NETA), mednarodne mreže gledališč in festivalov, ki pa je v letu 2016 prenehala delovati.

 

DIREKTORJI IN UMETNIŠKI VODJE


Jože Babič (1968 – 1974)

Sergij Pelhan (1975 – 1986)        

                        Janez Povše (1975 – 1979)

                        Dušan Mlakar, Janez Povše, Emil Aberšek, Branko Kraljević (1979 – 1980)

                        Marjan Bevk (1980 – 1982)

                        Dušan Mlakar, Srečko Fišer, Bine Matoh (1982 – 1983)

                        Mario Uršič (1983 – 1985)

                        Alja Predan (1985 – 1986)

Tomica Dumančić (1986 – 1994)

                        Goran Schmidt (1986)

                        Janez Starina v. d. (1986)

                        Zvone Šedlbauer (1987 – 1988)

                        Janez Starina v. d. (1989)

                        Janez Starina, Srečko Fišer (1989 – 1990)

                        Marko Sosič (1990 – 1994)

Janez Starina (1994 – 1996)

                        Katja Pegan (1994 – 1998)

Sergij Pelhan (1996 – 2007)

                        Primož Bebler (1998 – 2009)

Mojmir Konič (2007 –  2009)                    

Jožko Čuk (2009 – 2014)

                        Srečko Fišer, v. d. (2009)

                        Ira Ratej (2009 – 2012)

                        Martina Mrhar (2012 – 2016)

Neda R. Bric, v. d. (2014 – 2016)

Maja Jerman Bratec (2016 –

                        Marko Bratuš (2016 –