Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Ivo Brnčič

Med štirimi stenami

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Ludvik Hvala
  • Vodja predstave
    Milan Vodopivec

Igrajo

premiera

30. september 1975

v medijih

DOSTOJEN BRNČIČ
Uprizoritev drame »Med štirimi stenami« v Primorskem dramskem gledališču na začetku jubilejne sezone


V prvi in edini drami iz ostaline Iva Brnčiča govori resoner avtorjevih idej o dveh obrazih malomeščana – o neoporečnem uradnem, s katerim nastopa pred javnostjo, ter o popačenem zasebnem, ki ga skriva pred pogledi tujih ljudi, a ga ne more neopaženo tajiti doma, med štirimi stenami.
Med štirimi stenami je torej tisti prostor, kjer je hotel mladi, družbeno-kritično razpoloženi Brnčič zalotiti sodobnega licemerskega poprečneža in oportunista, mu potegniti krinko raz lice in ga pokazati ljudem, češ: Glejte, v kakšen nič sta ta temelj sedanje zlagane družbe izvotlila etično prestopništvo in moralna dvoličnost! Kaj še čakate? Česa se bojite? Podrite ga!
V drami »Med štirimi stenami« je Franjo Gale ravno na tisti stopnji svoje izvotlitve, ko mu zgradba njegove prevare in samoprevare grozi, da se bo zdaj zdaj podrla: sezidal si je hišo, ima poslušno ženo in troje odraslih otrok, cenjen je med prijatelji, toda – hiša je zadolžena, otroci so brez prave eksistence in se mu upirajo, ujel se je v lastno zlaganost in navideznost, med štirimi stenami začenja kazati svoj pravi obraz.
Sunek pride seveda od zunaj: po letih odsotnosti se mu je vrnil starejši sin, prikrit revolucionar, katerega je bil nagnal zdoma; mlajši sin, duševno razrvan degenerik, kateremu je bolj kot drugim ubil lastno voljo, spočne s služkinjo otroka; umirajoča teta, ki jo je desetletje redil zavoljo domnevnega dedovanja, se izkaže brez premoženja. V napadih onemoglega besa povzroči starkino smrt in nažene v samomor mlajšega sina. Nazadnje doživi še razkritje svojega najstarejšega zločina: umrla teta v resnici ni bila njegova teta, temveč ženska, ki ga je vzdrževala v študentskih letih, s katero je imel otroka in ki jo je bil zavrgel. Preostala otroka se iz tega razsula med štirimi stenami rešita z begom v svet, sam Franjo Gale pa kot večkraten, formalno-pravno nekaznovan zločinec odtava v temo za spuščeno zaveso.
Te Brnčičeve mladostne pisateljske rekapitulacije realistične, naturalistične in predvsem krleževske meščansko kritične dramatike, ki je bila kot drama »Med štirimi stenami« prvič uprizorjena leta 1937 v Slovenskem narodnem gledališču, se je sedaj lotilo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice. Majhen, a prizadeven in pogumen ansambel jo je izbral kot prvo predstavo jubilejne dvajsete sezone svoje gledališke hiše. Premiera drame »Med štirimi stenami« v režiji Janeza Povšeta, na sceni Demetrija Ceja, v kostumih Milene Kumar in z glasbeno opremo Ilije Šureva je bila v torek.
Videli smo predstavo, ki je – upoštevaje tezno realistiko mladega marksističnega Brnčičevega peresa in konglomerat realistično naturalističnih in celo romantičnih prvin – tekla sorazmerno gladko, ne prepočasi in premočrtno avtorjevemu sporočilu nasproti, ki si je prizadevala prikriti ali preskočiti prenekatero piščevo okornost v situiranju dogajanja na odru, motiviranju in razvijanju dejanj posameznih nastopajočih, ki je na ustreznih mestih ustrezno popustila vzbuhom naturalistične neposrednosti in drugič spet sledila utišani komornosti, ki je s pridom izrabljala jasno in jedro pogovornost Brnčičevega dialoga, ki pa se vendarle ni mogla povsem ogniti občasnim sunkom patosa, melodramatičnosti, pomanjkljivi karakterizaciji nekaterih oseb, nekaterim neposrečenim zasedbam vlog, mizanscenskim trdotam in podobnemu.
Režiser je dramatični spopad naprednih in nazadnjaških idej osamosvojenega starejšega sina in očeta, neetičnosti in nemorale starega sveta in neke še ne docela formirane človeške čistosti nekaterih neprilagojenih, izvrženih ljudi v njem popolnoma pravilno razumel kot spopad generacij, saj daje Brnčič s skoraj črnobelo nedvoumnostjo pravičnost in resničnost v zakup mladim v Galetovi družini. Z zasedbo Toneta Šolarja kot Franja Galeta pa je – se zdi – dosegel še več, kot mu je nudilo besedilo: v tej smeri predstave je presegel črnobelo karakterizacijo, medtem ko se mu kaj takega prav zaradi neprave zasedbe vloge mlajšega sina Pavla (Iztok Jereb) v kombinaciji z apriorno resonersko pozitivnostjo starejšega sina Andreja (Matjaž Turk) to, žal, ni posrečilo. Ali z drugimi besedami: v licemerski in celo zločinski odtujenosti Šolarja v vlogi starega Galeta, kateremu je s svojo premočrtno idejno pozicijo rutinirano asistiral Matjaž Turk, je bilo slutiti zunajgeneracijsko eksistencialno, ali preprosteje, človeško zagato, katere fronta mladih zaradi piščeve treznosti, pa tudi pravkar omenjenega razloga ni zmogla občutneje izraziti. V usodi Pavla, ki v besedilu doživlja tudi avtorjevo kritiko, bi – kot rečeno – bilo mogoče izoblikovati nekaj več človeško razumljive protislovnosti. Pavel pa v tej postavitvi niti po liku niti po reakcijah ni več kot milo jadikujoča eksistenca – vloga igralcu očitno, in za polnost celotne predstave usodno, ni ležala. V ostalih vlogah pa so k njenemu vendarle dostojnemu in vzpodbudnemu končnemu izteku prispevali še: Metka Franko, Dragica Kokot-Šolar, Teja Glažar, Breda Urbič, Janez Lavrih in Ivo Barišič.
Jože Snoj, Delo, 3. 10. 1975.

festivali in gostovanja v tujini

• Teden slovenske drame, Kranj, 1976

tehnične opombe

Razsvetljava Nikola Pešić; garderoba Marija Berdon in Vesna Hvala; frizerka Slavica Valentinčič. Kostume je izdelala Dora Gabrijelčič.
Scena je bila izdelana v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.