Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Ivan Cankar - Janez Povše

Martin Kačur

Dramatizacija v 8. krogih in z vpeljavo

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Ludvik Hvala
  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija

Igrajo

premiera

12. maj 1976

v medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE
IVAN CANKAR - JANEZ POVŠE: MARTIN KAČUR


V novogoriškem »Martinu Kačurju« nastopajo trije možje – podatek, ki že sam po sebi priča, da prireditelju in režiserju Janezu Povšetu ni šlo za to, da bi zvesto obnovil, na oder prenesel in z njega povedal zgodbo Cankarjevega dela. In res: predstava je pokazala, da je prireditelja zanimal edinole razcep med poštenostjo in nesebično zavzetostjo na eni ter nenehnim nasilnim zamejevanjem teh vrlin na drugi strani, spor med tistim lepim in pravim, kar naj bi šele prišlo in je za zdaj kot lepa utvara navzoče le v posamezniku, in onim grdim in napačnim, kar se tej iskreni misli postavlja po robu in ostaja, kot je videti, zmagovito pravilo tega sveta. In še je bilo po predstavi očitno, da je uspelo režiserju svojo priredbo uresničiti v učinkovitem odrskem jeziku, ki je resda nekajkrat poudarjeno spregovoril z različnih stilnih ravnin, a kot celota kljub temu deloval dosledno, čisto, predvsem pa – sveže.
Življenjepis idealista se je v Povšetovi priredbi dodobra zabrisal; razbirati se ga je dalo manj iz same predstave in bolj ob spominu na Cankarjevega »Martina Kačurja«, ob primerjanju z »izvirnikom«, preverjanju, ki se mu ob takih priložnostih pač ne da (ne sme?) izmakniti. Vse, kar je razen Kačurjeve čiste misli še sestavljalo njegovo življenje – Martinova zasebna zgodba, njegovi ženski, otroci, popito vino in v dobršni meri celo poklic – je namreč moralo odpasti, da se je lahko predstava preselila izključno v območje spopada med svetlo idejo in različnimi oblikami njene blokade. Vse tisto, kar se je tej blagi misli postavljalo po robu, kar ji je bilo na življenje in smrt sovražno, je seveda prav tako zgubilo vso zasebnost: posvetni veljak, cerkveni mogotec in učiteljski sprijaznjenec so se zlili v brezoblično, oblastno, grozečo in privoščljivo gmoto; stavki, večidel povelja, obsodbe in zmerjavke, ki so jih izgovarjali na račun Kačurjeve misli, so bili stavki, ki so last prisile in neprizivnosti, pa je razumljivo, da so jih lahko izrekali ne glede na to, v kakšnem časovnem zaporedju jim jih je dal govoriti Ivan Cankar.
Takó ostro razpolovljeni svet, ki vé le za dvoje načel, za čisto dobro in za čisto zlo, si je tedaj zarisalo Povšetovo preurejanje Cankarjevega besedila. Preurejanje, ki bi zlahka zvodenelo v poenostavljeno, kar plakatarsko antitetiziranje, a je v svoji vnovični ureditvi – novogoriški predstavi – našlo smiselno zaokroženo in gledališko prepričljivo potrdilo, ki je resda dosti svoje učinkovitosti črpalo v domnevi, da je Cankarjev »izvirnik« dovolj navzoč v gledalčevi zavesti, hkrati pa se od njega osamosvajalo na izrazito sebi lasten način.
Trije igralci so si skozi predstavo podali postavo Martina Kačurja, in čeprav je ta postava skoz njihov fizis starela, smo v njih sledili bolj temu, kako je v različnih stanjih vztrajala ali pa dobivala drugačne zunanje oblike z dobrim presijana misel, kot da bi v njih gledali, kako so se menjavale postaje na Kačurjevi življenjski poti. Preostala dva sta uprizarjala s to mislijo sproti, neuskladljivi svet, ki je psihično in fizično mučil vsakokratnega Martina Kačurja, ali pa njegovo ravnanje spremlja s Cankarjevimi stavki, ne le opisno, ampak zmerom s čustvenim odnosom, po največkrat sovražno, prezirljivo, pomilovalno, zakaj stavki, ki sta jih pripovedovala za nosilca te misli načeloma niso bili spodbudni. Nekajkrat, predvsem na začetku, je vlogo zbora od njiju prevzel kar Martin Kačur; tudi v tem primeru so opisni stavki dobivali pomenljivo čustveno nabitost.
Zasluga, da nepreklicna dvopolnost sveta ni začela delovati utrujajoče in da prehajanje svetle misli z igralca na igralca ni učinkovalo shematično, gre prav gotovo tudi izrednemu tempu predstave, ki je v srednjem delu sicer opešal: kratki ukazi, rezke psovke, pa tudi omenjeni, dramatično funkcijo prevzemajoči komentarji so si sledili prav hitro, kar zasipali so vsakokratnega Martina Kačurja, in njihova pomenska teža je bila enakovredno podkrepljena z urnimi premiki igralcev, z gibanjem, ki je mnogokrat dobilo enako povedno moč kot izrečene besede. Tempo je – ne zmerom upravičeno – zastajal takrat, kadar je imel Kačur s poudarkom razodeti svoje čisto bistvo: misel, ki je skoz njegova usta želela med ljudi, je pač terjala zbran posluh. Gibanje je režiser iznajdljivo pa kdaj tudi na silo dopolnil z dodatnimi poudarki, ko so igralci zamenjevali drobne rekvizite; nekatere, vsakokrat iz drugih ust izrečene replike, pa so, posebej v zadnjem delu, vzpostavljale nova razmerja in drugačno vzajemnost med vsemi tremi Martini Kačurji in njegovimi tremi preganjalci v istih osebah, hkrati pa predstavi pomagale do dovolj čistega, tudi v izrazito povednih, pojasnjevalnih trenutkih primerno zadržanega sklepa.
Sicer ustrezna scena Demetrija Ceja je iz kovinskih drogov sestavljeno konstrukcijo preobložila z drobnimi, neuporabnimi predmeti, medtem ko so se kostumi Marije Vidau dejavno vključili v osnovni zaris predstave. Nastopili so Tone Šolar, Matjaž Turk in Iztok Jereb, uigrani in na različne tone sprevržene prisile uglašeni, kadar so udejanjali surovi svet. Med postavami Martina Kačurja, tedaj med različnimi stanji njegove lepe misli, je bil Jereb mladeniško vneta in dostikrat z neomajno zaupljivostjo obžarjena utelesitev te misli, pri čemer je igralec pokazal, da obvlada tudi disciplinirano, ponotranjeno igro, Turk moško razsrjen, obvladano razočaran, pa tudi že pretirano samosmil, Šolar pa starčevsko strt, čeprav še dovolj razvidno pokončen.
Predstava torej, ki svobodno, a v tej svobodi natančno preureja Cankarjevo besedilo, ko odrsko ustvarjalno uprizarja na svetlo misel in črno resničnost razklani svet – nedvomni vrh letošnje sezone v Primorskem dramskem gledališču, hkrati pa dosežek, ki je gotovo vreden pozornosti našega širšega gledališkega prostora.
Aleš Berger, Naši razgledi, 21. 5. 1976.

festivali in gostovanja v tujini

• Beljak, Avstrija, 1976
• Celovec, Avstrija, 1976
• Festival Ljubljana, 1976
• Gostovanje po avstrijskem Koroškem: Št. Jakob v Rožu, Škocjan, Pliberk, 1976
• 11. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1976
• 6. Goriško srečanje malih odrov, 1977
• Kulturni teden, Izola, 1977
• Reka, Hrvaška, 1977
• Varšava in Szczeczin, Poljska, 1978
• Mednarodni festival malih odrov, Bern, Švica, 1978 (3 predstave)

tehnične opombe

Razsvetljava Nikola Pešić; garderoba Marija Berdon in Vesna Hvala.
Scena in kostumi so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.