Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Janez Povše

Izvolite, tovariš Marjan

Monodrama

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija

Igrajo

premiera

09. december 1980

v medijih

V DRAMI O MARJANU SMO SLIŠALI VEČ, VIDELI MANJ
Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici je pripravilo premiero Povšetove igre o invalidu, ki jo je igralsko uresničil Tone Šolar


Torkov večer v solkanski dvorani novogoriškega Primorskega dramskega gledališča je bil monološki. Tone Šolar je na odru, »pripravljenem« kot za nastop kakega govornika, izvedel monodramo »Izvolite, tovariš Marjan« Janeza Povšeta. V režiji avtorja samega pa naslovni junak večera ni pristopil k slavnostnemu govorniškemu pultu, temveč se je v bližino tega kontrastno praznega prizorišča pripeljal – na invalidskem vozičku. Začela se je pripoved o paraliziranem starem borcu.
Pravimo, da »se je začela«, čeprav smo jo poslušali iz ust nastopajočega kot njegovo samoizpoved, in hočemo s tem ponazoriti, da se je pisec pri izpeljavi te monodrame nagibal bolj k literaturi kot h gledališču. Na odru se namreč ne zgodi nič vnanje dramatičnega – vsa napetost je v monološkem razkrivanju (torej pripovedovanju) junakove partizanske in povojne preteklosti.
Po začetnih, namenoma nedorečenih nagovorih v trpljenju preskušanega in že utrjenega invalida se je zdelo, da se bo pisec skozi njegova usta loteval občih kriznih in kritičnih problemov na to tèmo. V nadaljnjem pa se je izkazalo, da se je tej socialno politični problematiki izognil ter se posvetil psihološki.
Monologist se je potemtakem nenehno vračal na usodni strel, ki ga je telesno ohromil za vse življenje, ter na kasnejša doživljanja svoje neohromljene in zato še toliko bolj žive in občutljive duševnosti.
V teh izpeljavah, bolje: razčlembah, je bilo zaznati neko psihološko prepričljivo zakonitost, ki bi jo lahko imenovali valovanje junakovega hotenega prilagajanja in zmeraj znova ponavljajočih na nehôtnih kriz; vse je očitno povzročalo, da je v teku svojih invalidskih let nenehno spreminjal življenjsko okolje, in kar z odra napovedovalo, da kljub trenutni izmirjenosti tega nihanja v njem še ni konec.
Škoda, da pisec ni bil prav nič radikalen v teh in takih zapažanjih in da se je omejil na junakov notranji svet. Mogoče pa, da se je omejil ravno zato, da mu ni bilo treba biti radikalen? Mogoče pa ravno zato ni bil radikalen, da se je lahko tako omejil?
Bôdi prvo ali drugo – Tone Šolar je bil v invalidskem vozičku skrbno fizično naštudiran pohabljenec in po psihološkem učinku grenko simpatičen, izrazen možak. Bolj je dal videti kot slišati, da o tem (in takem) življenju ve marsikaj, če ne že skoraj vse.
Jože Snoj, Delo, 12. 12. 1980.

festivali in gostovanja v tujini

• 10. Goriško srečanje malih odrov, 1981
• 5. mednarodni gledališki festival SPECTRUM, Beljak, Avstrija, 1981
• Festival monodrame, Domžale, 1981

tehnične opombe

Odrski mojster Janko Česnik; razsvetljava Srdžan Štimac; šivalnica in garderoba Nevenka Colja, Marija Uršič in Marija Berdon.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.